ŽUPNIJA HORJUL
ŽUPNIJSKE NOVICE
ŽUPNIJA
PODRUŽNICE
ORATORIJ
VEROUK
SKUPINE
INFORMACIJE
OZNANILA

PREDSTAVITEV ŽUPNIJE

Nastanek župnije Horjul

Iz zgodovinskih zapisov vemo, da je vrzdenški rojak Gregor Töttinger s privoljenjem šentviškega in polhograjskega župnika določil v svoji oproroki iz leta 1723 glavnico za ustanovitev novega bonifacija na Vrzdencu. Gospod Jožef Rozman je bil leta 1733 umeščen kot kuratni beneficiat na Vrzdencu. Drugi beneficiat je bil Tomaž Rozman, ki je vodil lokalijo, ki je bila ustanovljena leta 1787. Že čez dve leti pa jo je nadomestila ustanovitev nove župnije s sedežem v Horjulu. Tomaž Rozman je postal njen prvi župnik.

Župnija Horjul

O začetku Horjula ni znanega ničesar. Po pripovedovanju kartizujana p. Huga Rožnika ime Horjul prihaja iz rimskih časov: »Hora Julijanus«, pomeni čas vladanja Julija Cezarja. Zgodovinsko gledano se vse ujema, vendar zanesljivih podatkov ni. Pred ustanovitvijo samostojne župnije je bil Horjul z okolico del polhograjske župnije. V novo župnijo so bile vključene vasi Horjul, Ljubgojna, Vrzdenec, Samotorica, Koreno, Zaklanec, Podolnica in Lesno Brdo. S škofijskim dovoljenjem je župnik Wolf leta 1811 odstopil Vrzdenec, Samotorico in Koreno polhograjski župniji, Lesno Brdo pa vrhniški. Že čez eno leto je naslednik Franc Veriti dobil nazaj Vrzdenec in Samotorico. Leta 1989 je bila Korena ponovno priključena horjulski župniji.

Župnijska cerkev Sv. Marjete

glavni oltarPrvi jo omenja Valvazor. Sezidana je bila leta 1678. V njej so bili trije oltarji, ki so jim dodali še četrtega, roženvenskega. Cerkev in oltarje je posvetil ljubljanski škof Ernest Attems. Ob ustanovitvi župnije je cerkev postala pretesna. Horjulski verniki so želeli sezidati novo, toda župnik Jerala se za tak poseg ni mogel odločiti. Kanonik Marn, ki je bila ta čas v Horjulu za kaplana, je uspel nabrati dovolj sredstev za razširitev cerkve. Tako so 7. julija 1858 začeli podirati stranski steni in nato cerkvi dodali dve kapeli. S tem je cerkev postla širša in dobila obliko križa. Od takrat je nekoliko višja in ima kupolasti obok. Popravljena,obnovljena in blogoslovljena je bila 24. oktobra 1858, posvečena pa leta 1862. Velikost in oblika cerkve se od tistih časov ni več spremenila. Dolga je 27 m, široka 16 m, zvonik ap aje visok 35 m. Njena notranjost pa se je spreminjala.

Prvotni oltaji so bili leseni. Zamenjali so jih kamniti. Kot prvi veliki oltar Sv. Marjete. Leta 1876 ga je iz nabrežinskega in grizijanskega marmorja izdelala Antonija Tomanova. Iz Ljubljane so ga na sedemnajstih vozovih pripeljali vozniki iz Horjula in Ljubgojne. Novi oltar je bil posvečen 24. septembra 1876.

Istega leta je slikar Janez Šubic poslal sliko Sv. Marjete, naslednje leto pa poslikal prezbiterij. Freske predstavljajo: na evangeljski strani zaslišanje Sv. Marjete pred Olibrijem, na listni pa njeno mučeniško smrt. Na stropu so podobe štirinajstih priprošnjikov v sili.

Leta 1882 je bil postavljen oltar Rožnovenske Mater božje, leta 1893 pa še tretji oltar in sicer oltar Sv. Križa (kamnosek Feliks Toman, kipar podobar Jernej Trnovec iz Polhovega Gradca, relief zadnje večerje je izklesal Jakob Grošelj, podobar iz Selc). Obhajilna miza iz rdečega marmorja je iz leta 1869. (delo Feliksa Tomana). V času župnika Dolinarja je bil položen nov tlak iz keramike.

Prvi križev pot je nastal leta 1797, drugi pa 1860. Tretjega sta leta 1888 izdelala brata Šubic (slike Jurij po motivih Führidha, okvirje pa Valentin, ki je tudi avtor božjega groba)

orgleStare orgle, ki jih je priskrbel župnik Veriti, so v letu 1885 nadomestile nove, Goršičeve. Od leta 1973 so na koru pnevmatične orgle iz Jenkove delavnice.

Ob koncu 19. stoletja je cerkev imela štiri bronaste zvonove. Župnik Pristov je dal te zvonove preliti, tako da so dobili leta 1911 nove večje in težje zvonove, ki so imeli čudovit glas. Zaradi potreb 1. svetovne vojne so bili pobrani. Leta 1920 so bili kupljeni novi jekleni zvonovi, ki jo jih vlili v jeseniški železarni. Želja po novih bronastih zvonovih se je horjulcem izpolnila 1997 leta. Štirje novi zvonovi so bili vliti leta 1996, v Passau (Nemčija). Na praznik Sv. Jožefa delavca je zvonove blagoslovil takratni pomožni škof msng. Jožef Kvas.

Leta 1954 je bil postavlejn nov krstilni kamen, po Plečnikovem načrtu.