Naselja v župniji Kovor
Območje župnije Kovor obsega ozemlje
naslednjih naselij: Kovor, kjer je župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika;
Brezje pri Tržiču, kjer je podružnična cerkev sv. Neže; Zvirče, Loka,
Hudo, Hušica, Popovo, Vadiče in Visoče. Na ozemlju naše župnije živi
približno 2000 ljudi. Po zadnjem popisu prebivalstva leta 2002 imajo
naselja naslednje število prebivalcev:
| Brezje | Hudo | Hušica | Kovor | Loka | Popovo | Vadiče | Visoče | Brdo | Zvirče | Skupaj |
| 361 | 52 | 4 | 758 | 369 | 27 | 18 | 80 | 24 | 396 | 2089 |
KOVOR
Urbanizirano naselje leži na kvartarnih terasah reke Tržiške Bistrice,
nad njenim desnim bregom med Zvirčami in Loko, zahodno od ceste Podtabor
– Tržič. V zadnjem času je naselje povsem izgubilo nekdanjo,
prevladujočo agrarno ruralno podobo. Ima gručasto jedro, h kateremu
spadajo še zaselki: Stagne, Strane, Graben in Brezovo. Skozi kraj teče
potok Cikavec. Na zahodu se začenja višji svet z gozdom poraslih Dobrav.
Iz Kovorja izhajajo vsaj trije pomembni možje: nekdanji ljubljanski nadškof
dr. Jožef Pogačnik, literarni zgodovinar dr.
Jožef Pogačnik, in smučarski
skakalec, nekdanji svetovni rekorder Jože Šlibar.
Zgodovina Kovorja
Področje vasi Kovor je bilo naseljeno že v rimski dobi. O naselbini
pričajo ostanki rimskega zidovja. V bližini je bila namreč že tedaj za
rimski imperij pomembna cesta preko Ljubelja. V Kovorju je bilo gostišče
(hospic) za popotnike, kar se je ohranilo še v srednji vek.
Vas Kovor je prvič omenjena v darilni listini iz sredine 11. stoletja.
Kot župnija pa se Kovor prvič omenja leta 1296 v seznamu župnij v
oglejskem patriarhatu. Pod številko 435 je zapisano Plebes Kewer
(župnija Kovor). Župnija je spadala pod oglejski patriarhat vse do leta
1751. Zavetnik sv. Janez Krstnik pričuje, da je bila pred ustanovitvijo
župije v Kovorju krstilnica pod okriljem kranjske pražupnije. Iz te
krstne kapele ali cerkvice je kasneje nastala današnja župnijska cerkev.
Župnija je bila last posestnikov bližnjega gradu Gutenberg.
Leta 1333 je koroški vojvoda Henrik Goriško-Tirolski podelil župnijo
Kovor cistercijanskemu samostanu iz Kostanjevice na Krki. Kljub
ustanovitvi ljubljanske škofije, je župnija Kovor zaradi samostojnega
patronata še vedno spadala v oglejski patriarhat. Leta 1751 je bila na
zahtevo cesarice Marija Terezije ukinjena oglejska patriarhija in
ustanovljena goriška nadškofija. Župnija Kovor je bila od tega leta
dalje v goriški nadškofiji.
Leta 1785 je skupaj z drugimi samostani tudi cistercijanski samostan v
Kostanjevici doletela ukinitev. Leta 1787 pa je cesar Jožef II. določil,
da se morajo meje škofij prilagoditi deželnim mejam. Zaradi tega je bila
goriška nadškofija ukinjena in na novo ustanovljena ljubljanska
metropolija. Od tega leta dalje župnija Kovor spada v ljubljansko
(nad)škofijo.
ZVIRČE
Urbanizirano gručasto naselje v severozahodnem delu Dobrav leži na
terasi nad desnim bregom Tržiške Bistrice, zahodno od ceste Podtabor –
Tržič, južno od Kovorja. Prislonjeno je ob vzhodni rob terciarnega
gričevja. Med letoma 1961 in 1991 se je število prebivalcev več kot
podvojilo, saj so v naselju številne nove hiše. V naselju je nekaj manjših
obrtnikov, ohranile so se še štiri kmetije,
sicer pa so Zvirče tipično spalno naselje.
LOKA
Urbanizirano naselje leži na kvartarni terasi reke Tržiške Bistrice, nad
njenim desnim bregom, med naseljema Kovor in Bistrica. Posamezne stavbe
stojijo tudi blizu rečnega brega in so praviloma najstarejše. V naselju
so večinoma nove hiše, saj se je naselje začelo širiti po drugi svetovni
vojni, in sicer na nekdanja polja, ki pa so bila precej mokrotna. Po
mokrotnih ravnicah ob rečnih strugah, ki jih imenujemo tudi loke, je
naselje dobilo ime. Število prebivalcev se je zato med letoma 1961 in
1991 podvojilo. V naselju je tudi manjši industrijski obrat, kjer
izdelujejo konfekcijo in sveče, vendar večina ljudi dela v Tržiču ali
Kranju.
BREZJE PRI TRŽIČU
Brezje pri Tržiču, eno izmed 35 naselij v občini Tržič, je prvo naselje
ob regionalni cesti Tržič – Begunje na Gorenjskem, približno 5 km ven iz
Tržiča, ko se vzpnemo za okoli sto metrov nadmorske višine iz terase
Tržiške Bistrice na pobočje Dobrče. Razloženo naselje z gručastim jedrom
torej leži na južnem, gozdnatem pobočju jugovzhodnega dela Dobrče, na
stiku z Dobravami na jugu. Naselje ima izrazito prisojno lego, leži v
t.i. termalnem pasu, kar pomeni, da je megla redek pojav, pogostejši pa
je veter, ki zapiha po pobočju navzdol.
Imenovana regionalna cesta, tudi cesta pod gorami, je speljana ob
tektonski prelomnici, in povezuje vasi s Tržičem na vzhodu in Begunjami
na zahodu. Nekdaj precej bolj oblegana cesta je predstavljala povezavo
Ljubelja in Tržiča z Bledom za številne turiste in druge obiskovalce,
kar je posledično vplivala vsaj na takrat cvetočo gostinsko dejavnost v
naselju Brezje. Po odprtju karavanškega predora, zamiranju pomena
ljubeljskega prehoda in drugih vzrokov se je število obiskovalcev močno
zmanjšalo.
Najstarejša odkrita naselbina na širšem območju je bila na vzpetini
Vaško na pobočju Dobrče. Tam so na višini približno tisoč metrov našli
ostanke prazgodovinske naselbine in ostanke iz pozne antike. Vendar
zgodovinskih dejstev o tej najdbi ni.
Iz zapisov – kronike o Brezjah sledi, da naj bi bilo že v 15. stoletju
na območju današnjega naselja Brezje pri Tržiču nekaj košenin in kmetij.
Torej so najstarejši deli vasi stari okoli 600 let. V letu 1420 je vas
Sveta Neža imela osem košenin, v letu 1498 pa deset. Številčno in
časovno podobno kot v bližnjih krajih Kovor, Hudo in Popovo.
Spodnji del vasi so naseljevali sami posestniki s polnimi kmečkimi
pravicami, imenovani tudi zemljaki – to so bili Mavček, Jerin, Matiček,
Nemc, Podmet, Baventek, Čežar, Dovžan, Ahc, Svamnek. Ti so imeli večje
deležne pravice, ki so se v glavnem nanašale na pašo živine na skupnem
vaškem ali srenjskem svetu. Večje pravice so pogojevale tudi večje
dolžnosti, niso pa imeli statusa svobodnega kmeta. Deležne pravice
posestnikov v vasi so bile zaključene leta 1850. Zato so hiše, ki so
bile v vasi zgrajene po tem letu, dobile manjše deležne pravice. Deležne
pravice so gospodarje hiš delile na kmete, polkmete in kajžarje.
Polkmeta sta bila: Kovarič in Jugovc. Kajžarji ali kmetje s tretjinskimi
pravicami so bili: Knez, Flender, Jakca, Šuštar, Hrvat, Benedek, Makvov,
Pratkar, Tajčar, Smrekar, Mežnar, Mihec, Nežarnek. Nemc pa je imel en
delež in pol.
Zanimiva so domača hišna poimenovanja, ki so ostala pri starih hišah vse
do danes. Večina novejših hiš ima ime po imenu ali priimku lastnika.
Domača hišna imena so pogosto povezana z delom rokodelcev (npr. Šuštar,
Svamlek, Kovarič) ali rojstnim imenom gospodarja (npr. Mihec, Ahc,
Matiček, Jakca), včasih pa so povedala, od kod se je kdo preselil (npr.
Nemc, Tajčar, Hrvat).
Kmetje so obdelovali polja na ravninskem delu pod vasjo, na hribovitem
delu nad vasjo pa so bili pašniki, na katerih so pasli večinoma ovce,
zato je tudi cerkev posvečena zavetnici ovčjih pastirjev, sveti Neži. Na
travnikih pod in nad cerkvijo, imenovani Spodnji in Zgornji vaz, je
takratni lastnik zasadil murvina drevesa, da je na njih gojil
sviloprejke. Ohranjena so še tri drevesa. Ob vznožju spodnjega vazu
stoji stara enostavna kapelica Sv. Neže, ki je danes temeljito
prenovljena.
Po letu 1950 so domačini začeli graditi na Slemenu nove stanovanjske
hiše. To je novejši del vasi, ki se je v devetdesetih letih še povečal.
Danes poznamo zgornji starejši del Slemena in spodnji novejši del. Nove
hiše so zgradili ljudje, ki so se zaradi posledic suburbanizacije
priselili iz mestnega jedra Tržiča ali iz blokovskih stanovanj iz
Bistrice. Naselje danes šteje skoraj sto hiš, v katerih živi skoraj
štiristo ljudi.
Vas Sveta Neža je po stari upravni razdelitvi spadala v občino Kovor.
Otroci so obiskovali 4- razredno osnovno šolo v Kovorju. Nekateri iz
zgornjega dela vasi pa osnovno šolo v Tržiču, kjer so kasneje
nadaljevali šolanje na meščanski šoli.
VISOČE
Visoče, gručasta vas leži na uravnavi severnega dela terciarnega
gričevja Dobrav, tik ob vznožju Dobrče, južno od regionalne cestne
povezave. Ob cesti, vzhodno od vaškega jedra, je zaselek počitniških
hiš, imenovan Motane. Nekatere od počitniških hiš so spremenjene v
stanovanjske. V vaškem jedru so še štiri manjše kmetije, ki pridelujejo
na poljih le za lastno oskrbo. Tudi v samem naselju je nekaj novih hiš,
ki pa so v lasti sorodnikov domačega prebivalstva. Južno od naselja so
obsežna polja, delno tudi v lasti kmetov iz Brezij in Leš. Naselje je z
lokalno makadamsko potjo povezano z Lešami, Vadičami in Popovom, kar je
ugodno predvsem za kmetijsko obdelavo. Visoče, ki leže na nadmorski
višini 650 m, so imele nekdaj 10 hiš z okoli 50 prebivalci. Kraj je
nekdaj imel gostilno, žago in mlin.
HUDO
Razložena vas na 550 m nadmorske višine z gručastim jedrom, leži na
večji uravnavi sredi terciarnega gričevja na robu Dobrav, zahodno od
Kovorja. Severno od naselja so obširna rodovitna polja, zato se večina
prebivalstva ukvarja s kmetijstvom, predvsem z mlečno živinorejo. V
naselju so večje kmetije, ki se intenzivno ukvarjajo z živinorejo in
imajo sodobno opremljene kmetije. Na nekaterih kmetijah razvijajo tudi
dopolnilne dejavnosti, npr. žganje kuho, sadjarstvo, gozdarstvo. Ena
kmetija je intenzivno specializirana v gojenje zelenjave in sadik. Ob
robu gozda rastejo stari zavarovani pravi kostanji, ena najdebelejših
dreves te vrste v Sloveniji.
VADIČE
Manjša gručasta vas leži na gozdnatem terciarnem gričevju Dobrav pod
južnim pobočjem Dobrče. Domačije stojijo jugovzhodno od naselja Leš, nad
grapo potoka Vadičnika. Prebivalstvo upada vse od štetja leta 1931.
Zaradi prisojne lege je v okolici domačij veliko sadnih dreves, zaradi
prevladujočih večjih nagibov ni pomembnejših obdelovalnih površin, zato
domačije kmetovanje tudi opuščajo.
POPOVO
Gručasta vasica šestih hiš v prisojni legi, leži jugovzhodno od Brezij
pri Tržiču, v osrčju terciarnih Dobrav. Domačije so preudarno
postavljene ob robu večje uravnave, kjer so njive in travniki, te pa
obkroža gozd. Pod naseljem je vrezal grapo potok Strašnik. Vse domačije
imajo agrarno funkcijo, ena ima razvito tudi dopolnilno dejavnost
izdelovanja sira.
HUŠICA
Hušica, vasica dveh domačij leži na robu gozda sredi terciarnega
gričevja Dobrav, ob cesti Brezje pri Tržiču – Hudo. Svet na
konglomeratih, ki so apnenčasti, v okolici vasi je kraško preoblikovan;
tu so številne vrtače, ki pa otežujejo intenzivno strojno obdelavo polj.
V vasi Hušica, ki leži na nadmorski višini 582 m, južno od vasi Brezje
ob lokalni cesti v Kovor, so le štiri hiše, v katerih je včasih živelo
preko 20 ljudi, danes pa stalno prebivajo le štirje.
