Malo je krajev, ki bi se človeku že ob prvem pogledu nanj vtisnili v srce tako kot Polhov Gradec. Slikovita vasica, vpeta med vzpetine Polhograjskega hribovja, kar sama vabi, da se človek ustavi, dvigne pogled proti nebu in zapoje hvalnico stvarstvu. Ko se po dvajsetih kilometrih iz Ljubljane odpre pogled na polhograjsko kotlino, človeka preplavi občutek, da je stopil v pravcate jaslice. Sredi vasi se dviga Kalvarija s prečudovitimi kapelicami križevega pota, ob njenem vznožju pa se okrog farne cerkve kakor nebogljene ovčice stiskajo hiše. Na vasico se z vseh gričev ozirajo cerkvice, kot bi govorile — poglej preko nas v nebo. Ko v večernem mraku iz njih zvonikov zadonijo zvonovi, vsa dolina zadoni v žametnih glasovih mešanice brona in železa. Poleg farne cerkve k župniji spada še devet cerkva. Znamenja, katerih števila skoraj ni mogoče prešteti, nas spremljajo povsod, kamor stopi korak v kraljestvu blagajane. Prvi zapisi o kraju segajo daleč v 13. stoletje, ko se prvič omenja gospoda Polhograjska. Že pred več kot 700 leti, se prvič omenja tudi župnija Polhov Gradec, sprva kot del pražupnije Šentvid nad Ljubljano, leta 1296 pa že kot samostojna župnija