MALTA

EPSKA PESNITEV

Sto let sta Blaž in Zdenka dočakála,

že dolgo nista kam šla čisto sama;

oba sta blizu svoj'ga Abrahama -

na Malto sta se z romarji podala.

Otroka sta odrasla, polnoletna:

Vid - v Španijo potuj na maturanca!

Andreja - v hiši prava bo romanca -

zdaj sama gospodinjiš - punca fletna!

Pokliči naju včasih, ne pozabi!

še boljša eSeMeS so sporočila,

tako boš manj denarja porabila,

prijatelje na kavico povabi!

Če Staneta bi kap prej ne zadela,

ko v avtobus od tu in tam kapljamo,

od Cizeja v Neapelj se peljamo,

bi nova družba b'la še bolj vesela.

S predorom zdaj si hitro čez Trojane,

od leve v desno šviga, prehiteva,

predpisov vseh nihče ne upošteva -

srečujemo že same Italijane.

Pomislim, da morda preveč divjajo,

čeprav po cesti je vse hujša gneča,

ne zmanjšajo hitrosti; to je sreča,

da motoristi vsi čelade imajo.

Tobak beži in oljka, vinska trta,

se pogorišča gozda kar množijo,

oblaki temni vedno bolj grozijo -

Sienska Katarina je potrta.

Asiškega Frančiška smo spoznali,

Castel Nuovo, Pàlazzo Reale,

pred cerkvijo si zmóčili sandale,

na avtobus pred dežjem smo zbežali.

Naš mašnik Jože sveto mašo poje,

postavi v avtobusu križ in svečo.

Sprosímo našim dušam mir in srečo,

naj vsak odloži grešno breme svoje!

Železna ladja pelje nas junake -

med vožnjo smo vso noč prav dobro spali,

a zjutraj, ko smo komaj dobro vstali -

Sicilija ima nove pomorščake!

Palermo, delno v soncu, nas pozdravi:

namakana so polja rodovitna,

rastlina kaktus-figa imenitna,

pijača bajtra se iz nje napravi.

Promet po cesti dobro se odvija,

divjajo nekateri kakor norci,

zažlajfajo, ko peljemo se borci,

ki ščiti nas svetnica Rozalíja.

Ogledi srednjeveške katedrale

zadovoljijo nas gledalce vnete.

Obilje stilov, mozaíke svete

bazilika ima v mestu Monreále.

Med vožnjo nas bi skoraj vrglo s tira,

ko celo pot s parkirnega prostora

obdela glave nam frizerka Zora -

vse moške, ženske češe in frizira.

Za vzor so nam lahko vse mučenice:

Lucija, Agata in vsa množina -

nedolžnost njihova je veličina,

zato so proglašene za svetnice.

Naš Franjo se dekletu prilizuje:

"Se smejeste ku 'mate lejpe zobe,

nečakinja - kot teta - lepa bode!"

prijateljsko se tale misel čuje.

Irena sred' poti naenkrat pade

na poti v cerkev žalostne Marije.

Naprej gre ob pomoči tovar'šije,

se v ramo bolečina ji prikrade.

Da hujše ni, zmolímo rožni venec,

(nekoč jim romarja je povozilo!)

da se tako ne bi nam pripetilo,

Marija Solzna - milosti studenec!

S Catanije katamaran odplava;

na njem imajo táko mrzlo klimo,

med vožnjo mi se prècej ohladimo,

posadka pa ostane čisto zdrava.

Maltéški avtobus je doživetje -

po cesti ruka, kovčke premetava,

v hotelu Alexandra obetava

počitek móten, hupanje in dretje.

Promet na letališču ne miruje,

noč je za spat', a zunaj vse ropoče,

v avtomobilu trobi, kdor le hoče,

Tadejeve Blaž zgodbe premišljuje:

Tri zjutraj je, zdaj treba bo zaspati...

Kolk' nun je raznih, kaj so jezuitje

razmišljali, na ulici pa vpitje -

kako bom mogel romanje zdržati?

Okusni zajtrk boljši vtis napravi,

h zdravniku gre naš župnik in Irena,

mašuje Presley, maša ozvočéna,

zdaj molimo že v málteščini pravi.

Maltéški župnik, prava zvezda pevska,

a sveti kelih je steklena čaša,

v maltéški noši viteza sta naša,

v zahvalo pa zapoje zbor polzélski;

že včeraj smo ovacije poželi

v votlini skalni, ob letalskem plesu,

za petje v Dionizovem ušesu

Zdravljico - našo himno smo zapeli.

Obkroža starodavne Sirakuze

obzidja sedn'dvajset kilometrov -

zgrajeno je bilo iz samih Petrov;

tod so sprehajale se grške muze.

Naj nadaljujem, da na Malti danes

ni pitne vode, to naj bo vsem jasno,

turisti imajo vreme vedno krasno,

tam vitezi so - vsem ime je Janez.

V procesiji svetnike na ramenih

maltéški verni nosijo ponižno.

V spominu mojem jih zamenjam križno -

le kdo se ne bi zmedel v teh imenih?

Še Milici (tako pobožna duša!),

ki rada v višje misli se zamika,

vrnitev med zemljane se zatika,

zaman svetnike razvrstiti skuša.

Štir'sto cerkvá na Malti - to ni šala -

kako naj Milica jih vse obišče?

Po maši je zgrešila parkirišče -

se z Bogom je preveč zaklepetala.

Na rdečem polju slika bel'ga križa -

za tó smo sem prinesli težke d'narje;

zamenjali bi evrote, tolarje,

v recepciji pa nimajo drobiža.

A vendar blagoslov nas Božji spremlja:

če digital'c 'ma prazne baterije,

nakrade Blaž jim nove energije

z otoka, ki je sredi Sredozemlja.

Čebele že gojijo tisočletja -

da vsem nasadom cvetje oprašijo;

malteški tudi čmrlje zaposlijo,

če mrzle so pomladi in poletja.

V utrdbe, templje moj korak se vzpenja,

balkone, lepe stavbe občudujem,

muzeje - mavzoleje obiskujem,

povsod obdelovalnice kamenja.

Vrtovi borni, palme dokaj redke,

a kjer je zemlja, vse rodi in vznika

od katedrale Janeza Krstnika

do inkvizicijske železne kletke.

Štiristo štirideset let Valetta

prenaša žejo, sušo in težave

v obrambo naše svete vere prave -

pred zlodejem za vedno je oteta.

Nekoč eksplozijo letalske bombe

prepreči milost Matere Marije,

še zdaj tam sonce zmagoslavno sije

v kristjanov prvih grobne katakombe.

Iz Mdine vodi nas v Valetto Stiven,

v hotelu po večerji malo spimo,

le Blaž še pozni noči išče rimo;

ker prej je plaval, zdaj bo bolj aktiven.

V sicilski sobi s cifro en'indvajset

dobivali smo alko okrepčilo,

na Malti se enako je zgodilo,

a zdaj za vrati dvesto petindvajset.

Dobimo hrano, spijmo kavo, gremo! -

Pred vrati čakat kombi za prtljago;

zazre v naš avtobus se luna blago:

na Malti več ostajati ne smemo.

Katamaran se v pristanišču ziba,

potihoma nam karte razdelijo,

na sedeže nas vljudno napotijo,

tri ure v črno temo ladja šiba.

Zdaj ciljamo Sicil'jo, do Messine,

kjer meje so natančno razdeljene,

brez šefov ni aktivnosti nobene,

pršut nasitni jemo in panine.

"Če kradeš, kradi tist'mu ku kej íma,"

je rekel Karlo, ki je rad parkiral

vozila in nasilno jih odpiral,

potem pa tŕdil: "Vendarle vse štima!"

Trajekt po uri čakanja v Messini

naloži avtobus in tovornjake,

zapre loputo. Zame in rojake

poteka mirna vožnja po ravnini.

Prijetni vtisi, smeh in dobra volja

v Kalabrije strminah kar potihne,

od straha nad prepadi vsak zavzdihne,

ko v grozdje, oljke, rodovitna polja,

oči v tunelov temo se zazrejo,

vse bolj na vrh gora se cesta umika,

tu višja zraste trtina sadika,

v sred' ceste oleandrov živo mejo.

Večerno mašo kar v sobani Clia

bi radi Novak, Jakopič, Kovačec

vodili za dremotne raje ščepec -

pogreša štolo Jože, orgle Mija.

Hotel je krasen, a ima tri zvezde;

kot vsakem, še temu nekaj manjka:

še ena zvezda - Zvezdica Zaspanka,

osebje si zasluži višje mezde!

Vseeno sveto mašo smo zvozili,

čeprav zvoniti Blaž je kdaj pozabil,

ni Jože vode skoraj nič porabil,

a romarji kot v sanjah so molili.

Vso noč smo čvrsto spali - ni še mlaja,

za froštik puter, med, sir, čaj, salame,

še marmelado vsak lahko si vzame;

res siti - brž obískat Nikolaja!

V romanski cerkvi, stari tisočletje

svetnik je ljubljen, znan po dobrih delih,

kadilnice se svet'jo bolj ko kelih,

po kripti se razlega glasno petje.

Priganjamo: "Voznik naj pelje v Bari,

kjer pater Pij je grešnike ozdravljal,

z obljubo raja duše jim obnavljal!"

Bolniki, zdravi, mladi in tastari

spominke, kipce kupovat hitijo -

pobožni romarji pa prošnje svoje

polagamo, Bog, radi v roke Tvoje

med darovanjem. Tujci se bojijo,

saj ne razumejo slovenske maše;

čvekajo eni, drugi pa klečijo

pobožno, kot v Italiji učijo.

Obhaja Jože tujce in vse naše.

Kdo najde Milico? Se je 'zgubila?

Počakaj Nandi, Zdenka bo iskala!

Ker ni nazaj je - da ne bo kravala -

gre Blaž za njo, mudi se - res je sila.

V skupini Zdenka Milico odkrije,

Blaž po vsej cerkvi svojo Zdenko išče,

ko vrne se na naše srečališče,

sprašujejo: "Kje Slokar'ca je?" "Ni je!"

Seveda smo - na srečo - vsi se zbrali,

ob vel'ki pici 'quattro staggíóni',

smo vino pili kakor vodo sloni,

v Loreto romarski odpotovali.

Po ulici krenili smo na jug,

občudovali nočno razsvetljeno mesto

in brž odkrili zanimivo cesto,

kjer vila je okrušena Durhcug.

Še mal' naprej se ob hotelu ustav'mo,

da bi utrujeni se malo vsedli,

če je mogoče, tudi kaj pojedli,

večerja slastna, da jo kmal' posprav'mo.

Hotel je boljši kot po zvezdah kaže,

mal' čudne pipe, toalete fajne,

a v sobi postelje so mehke, bajne -

na njih se spati dalo bo še laže.

Na pristanišču se oglaša ladja,

na krožnik daje kelner makarone,

da Vinci ogovarja fra-mazone,

posode so do vrha polne sadja.

Le kaj naj jutri Frenku podarimo -

s prvim oktobrom rojstni dan praznuje.

V pogovorih se nekaj tac'ga čuje:

prijateljico, žensko mu najdímo!

Loretska Mati Božja nas povabi,

naj srcu njenemu se posvetímo,

pod Mihaela varstvom jo častimo -

nas Mati naša nikdar ne pozabi.

Z režije so nam zdajle sporočili:

Trinajsti Leon, papež, je sestavil

molitev, ki pomaga, da ustavil

se z njo bo vsak peklá hudobni sili.

Evropske meje skoraj ne zaznamo,

slovenske so razlike čisto rahle:

ne plačamo za uporabo kahle,

z drobižem raj' dolgove poravnamo.

Še ena reč je, preden se zahvalim,

ki nas od Italijanov razlikuje

dvanajst stopinj je, Ferdo zamrzuje,

Primorca že pomahata ostalim.

Hvaležni pojmo Bogu, da varuje

nas božjepotnike na poti celi ,

zapojmo Jožu - župniku veseli,

da nas vseskoz' duhovno oskrbuje.

Tadeju hvala za vso dobro voljo,

ki jo je vselej nesebično trosil,

šofer si pa kravato je izprosil,

ko nafto natočiti mu izvol'jo.

Še Pemiju in Aritoursu hvala,

vsem potnikom, ki bojo izstopili,

v Komendo, Kranj, Ljubljano se vrnili,

tja v Gornjo Radgono bi se peljala

po temi dva v deževju in poplavi,

najbolje, da ju Jože tja odpelje,

prej njunim dragim naredi veselje,

lahko se tud' doma pri mami ustavi.

Pri Cizej' se na toplem preobujem,

da z družbo še popijem eno pivce,

morda vam nisem šel preveč na živce,

"adijo, lahko noč!" že slabo čujem...