Postno romanje na Bavarsko 2010
Slovéncem domovina je Evropa,
brezskrbno v Avstrijo se danes vstopa,
se cesta poravná na vrhu klanca,
nazaj se k nam priséde Korber Janca.
Gospa Mešíčeva je tudi z nami
in vnučka dela družbo stari mami.
Sred' avtobusa ena teta kášlja,
širôke Drave se je ptica utraš'la.
Na gradu Landkron šolajo ujéde:
sokóli, ôrli ubogajo beséde.
Kralj Bólesláv strašánski greh je stóril,
v Osójskem kloštru se je prav spokóril.
Brnimo, koder avtocesta hoče,
nikomur zarad' klime ni prevroče.
Po zvočnikih polzélskega se čuje,
da v postna romanja se rad vključuje,
predvsèm prijázne, solidarne tukaj sreča,
razpoloženje krasno je in sreča,
saj rado pôje se, veliko moli,
pijani nismo romarji nikoli.
Na potovanju vsi za blagoslov prosímo -
kot Abram, ko je v Kanaan odhajal,
vso pot je Bogu pel in vso čast dajal -
»V Gospoda hišo pojdimo veseli!
Razjasni svoj obraz, o Bog, nad nami!«
prav milo prosi romarska skupina,
mlad sonček se zabliska med gorami,
na levo spušča Malte se dolina.
Tunel Katschberg nas pelje v Solnograško,
kjer dobro je razvita smučarija,
---
---
So hiše zidane, na vrh' lesene,
s pobočij smrekov gozd nas občuduje,
a kapljice iz flašice steklene
naš romar le povoha, opazuje.
Beseda krene na pogovor resen
o zobozdravstvu in parodontozi,
kako ti dohtar operira dlesen...
- šofer nas vedno bolj previdno vozi,
saj cesta še bolj strma v meglo krene -
.. za čiščenje je super čaj koprive,
koprivina špinača dobro dene...
- v dolini po vaseh so lepe njive. -
...Če župnik nima kuhar'ce, pogosto
al' lačen je al' hrani se neredno,
ima pa urejeno vse preprosto,
kar hoče delat, pa lahko še vedno.
»Zdaj v postnem času manj in zdravo jejte!«
se Janca spomni, od nekod privleče
marel'ce, češplje in orehe, »glejte,
s seboj sem jih prinesla polne vreče!«
Iz Avstrije nas v Nemčijo povede
gospa Marija, mars'kaj ve o Alpah,
Oberndorf in Sveta noč, mim'gréde,
Miklavža je spodjedla reka Sálzach.
Gospod iz Šmartnega molíti hoče
svet' rožni venec, saj se že mudi,
da prošnje, pesmi, naše želje vroče
povemo, da za greh se zadostí.
Le pojdi z mano, duša! - glasno poje,
a župnik s Polzele na božji poti
za cel svet moli, za ovčice svoje,
za rajne in za žive, za vse sproti.
Devet je avtobusov pripot'valo
v Chiemsee otoka ženskega svetlobo,
tam v cerkvi stari izpovedovalo
obljube krstne, Jezusu zvestobo:
verujemo v Boga Očeta, Sina
in Svetega Duhá v Trojici eni,
krščanska vera naša je edina,
nič hud'ga naj ne bo nobeni!
Nadškof Kramberger vodi mašo sveto,
duhovni zbor pa Bogu slavo poje;
naj vredno obhajilo bo prejeto,
naj milostno nas sprejme v srce svoje!
Zvestó me Zdenka tja do ladje spremlja,
tam riževa pri Jelki čaka žemlja,
oranžni tam se svetijo dežniki,
jih 'majo Aritoursovi vodniki.
Gladina jezera je čisto mirna,
sproščenost nas na ladji neizmerna:
čebljamo kakor ptičice v drevesu,
veselje vidi v vsakem se očesu.
Na moški otok moramo dospeti,
kjer grad mogočen dragotine hrani,
kjer avguštinski samostan se sveti
in mala cerkvica, poglej, obstani!
Tu naši predniki krščansko vero
prejeli so, za svojo jo priznali;
čeprav si z Nemci prišli so v zamero,
zvestobo Kristusu so obdržali.
A misliš, da peljat' se z ladjo splača?
Je res peljala nas na dva otoka,
a zdaj nas spet na isto mesto vrača.
Vso pot varuje naj nas Božja roka!
Zahaja sončna krogla za obzorjem,
prav' čas prispemo v naš hotel Mercure,
vselimo se, jaz pred televizórjem
počakam za večerjo prave ure.
Ne sedem tja, da gledal bi Bavarce,
še manj, da tam prešteval bi denarce, -
umil sem se, zdaj dalje pišem pesem,
spomine z romanja v prihodnost nesem.
Vso noč - se zdi - napol bedéprečujem,
saj grozno vrat boli in hrbtenica,
v temí pri sebi nove verze kujem,
ob moji strani pa smrči ženica.
Prav zgodaj zjutraj muči me prebava,
da hodim sem in tja ter se spotikam,
v sosednji sobi naju čaka kava,
a Danico in Jelko skoraj vikam;
tako sem še zaspan, čeprav s kravato
delujem skoraj čisto urejeno,
obril sem se, zdaj začnemo z debato,
kaj že je in kaj ni še b'lo storjeno.
V jedilnici se kar precèj tiščimo,
kdo prej doseže hrano in pijačo;
nihče ne reče: »Nekaj zdaj zmolímo!« -
vsak s svojo le ukvarja se jedačo.
Vsaj križ na čelo bi lahko napravil,
ko vsak se je prisedel k svoji mizi,
in Jezusa že zjutraj bi pozdravil,
ne šele tkrat, ko se znajdeš v krizi!
A vendar še lahko se nadoknadi,
ko 'z Münchna peljemo se do Ettala,
Marijino zapojemo spet radi,
in čujmo, kaj nam bo vodička znala
povedati o vitezih, menihih,
o južni Nemčiji in srednjem veku,
o delu,žrtvah, kloštrih, hudih časih,
o ljudstvu in posameznem človeku!
Pobožni križev pot kar v avtobusu
molimo vsi za grehov zadoščenje,
da nam bo Jezus vero še obrusil,
da znali bomo ceniti trpljenje!
----
Med mašo me tako je v roke zeblo,
da raj' sem moli kakor pesmi pisal.
V Sloveniji pa danes sonce sveti,
je Stanko zvedel, ko domov je klical.
Potékova kar dobro se držita,
njen rojstni dan je danes, nekdo reče,
na romanju naj praznik proslavita,
obema, zlasti nje veliko sreče!
V benediktinski hiši vežem rime
in Jelka opazuje preko rame,
kaj mi bo ratalo, in šalco prime,
ko župnik z aparatom gleda vame.
Pri mizi družba se smeji veselo,
ko nemško sok in čaj si naročuje;
v gorah se smučat' bojda ne bi smelo,
ker plaz snega lahko se ti usuje.
Povedal sem, da nisem dosti spal,
se peljemo še v Oberammergau;
visok križ je sred' visokih gor',
a v cerkvi 'majo dvonadstropni kor.
Votivna cerkev nas spominja kuge,
pasijon igrajo vedno ekipe druge
vsakih deset let pridejo v poštev,
a šele maja, ko bo sneg skopnel,
Zato na velik čaj se gremo greti,
preveč je, ga ne mor'mo s sabo vzeti,
a dobro smo se tukaj mi pogreli
ter križemkražem na parking hiteli,
da v Linderhof se peljemo v nakupe,
bi v gradu nekaj slik skrivaj posneli.
O Wagnerju nagravžne zgodbe zvemo,
kako je komu hitro spêljal ženo,
za sabo je dolgove večkrat puščal,
kralj Ludvik pa mu vedno je popuščal.
Od žene se je moral mož ločiti,
da jo je mogel Wagner poročiti.
Čeprav je opere odlične pisal,
zaradi pufov večkrat je pobrisal.
Tako se - mislim - ne bi delat' smelo,
bojim se, da še mene bi prijelo.
Bom torej nehal tole pesem pisat',
da treba ne bi b'lo mi kdaj pobrisat'.