Župnijsko romanje:

»MARJETE 2006«

u Sv. Marjeta * Sv. Pavel v Labodski dolini

j Št. Pavel v Labodski dolini

k Št. Andraž v Labodski dolini

v Sv. Marjeta * Kotmara vas * maša

l Bilčovs * gostišče 'Ogris' * kosilo

w Sv. Marjeta * Hodiše

x Sv. Marjeta * Ribnica

m Osoje – Osojsko jezero

n Rožek

o Sv. Jakob

p Sveče * muzej

q Podgorje * večernice* malica

_______________________________________________________________________________

ì u ..SV. MARJETA – podružnica Št.Pavla v Labodski dolini µ Jugovzhodno od Št. Pavla v Labodski dolini, nedaleč od glavne ceste, ki iz Dravograda pelje v Št. Andraž v Labodski dolini se na pobočju hriba nahaja cerkev sv. Marjete Antiohijske, ki se omenja že leta 1193. (Dostop je sicer lahek in lep, vendar ne za velike avtobuse)

ì j ŠT. PAVEL V LABOSKI DOLINI - St. Paul in im Lavanttal - Od številnih drugih pomembnih samostanov v deželi se Št. Pavel razlikuje v tem, da je tu samostansko življenje še živo. Leta 1091 je sponheimski grof Engelbert spremenil grad Labot/Lavant v benediktinski samostan in je vanj poklica1 prve menihe iz reformnega samostana Hirsau. Kakor številni drugi je bil Št. Pavel leta 1787 sicer razpuščen, vendar so se benediktinci leta 1809 vrnili, tokrat iz St. Blasiena, s seboj pa so pripeljali večino umetnostnih zbirk in ostanke 13 Habsburžanov, ki so našli zadnji počitek pod glavnim oltarjem samostanske cerkve. Z njihovim prihodom se začne tudi slavna zgodovina šentpavelske samostanske gimnazije, katere učenec je bil v letih od 1871 do 1873 tudi skladatelj Hugo Wolf, od leta 1911 do 1914 pa znani avstrijski gleda1iški in filmski igra1ec Paul Horbiger. V času med 1940 in 1945 je bil samostan ponovno razpuščen, potem pa je benediktinska gimnazija na novo zaživela in je danes s 700 'učenci in učenkami največja zasebna gimnazija v Avstriji.

Samostanska in farna cerkev sv. Pavla je po vsej verjetnosti grajena proti koncu 12. in na začetku 13. stoletja. Gre za romansko troladijsko, dvostolpno stebrno baziliko, ki je ohranila svoj veličastni učinek, čeprav je pozneje dobila gotske oboke in baročno opremo. Stavbno plastiko odlikuje umetniška dovršenost, npr. v brstičnih in cvetnih kapitelih, v bogatih dekorativnih elementih treh apsid, v sugestivni simboliki prepletov in nenazadnje v dveh markantnih portalih na južni in na zahodni strani. Izvrstne so tudi stenske slikarije, kar velja za upodobitve svetnikov in cerkvenih očetov na sklepnikih in na glavnih obokih, ki sta jih napravila brata Michael in Friedrich Pacher (1468), v še večji meri pa za neštetokrat opisano fresko donatorja v severni prečni ladji, ki sodi med glavna dela Tomaža Beljaškega (1493), na katerem se je umetnik s šaljivim portretom tudi sam ovekovečil. Med opremo izstopata poznogotski oltar pri 3. slopu in sijajni donatorski oltar v severni prečni ladji.

Nič manj pomembne niso umetnostne zbirke, ki jih hrani Št. Pavel in za kar je upravičeno dobil častni naziv "zakladnica Koroške". To sega od izredno bogate zbirke starih kovancev in medalj (10.000), kitajskega porcelana, dragocenih izdelkov umetne obrti (najlepši primer je Adelhajdin križ iz II. stoletja), do številnih slik in grafik, mdr. originalne skice P. P. Rubensa in 15 izvrstnih oljnih slik avstrijskega baročnega slikarja Kremser-Schmidta. Knjižnica hrani številne rokopise od 5. stoletja naprej in 600 prvotiskov. Največjo dragocenost pa so šentpavelski menihi morali prodati v medvojnem času zaradi finančne stiske: da so samostansko stavbo lahko zavarova1i pred propadanjem, so 42-vrstno Gutenbergovo Biblijo proda1i v Ameriko. Danes jo hrani Kongresna knjižnica v Washingtonu in vsak novoizvoljeni predsednik ZDA z njo prisega na ameriško ustavo.

ì k ŠT. ANDRAŽ V LABOSKI DOLINI – St. Andra im Lavanttal. µ Že v karolinški dobi je tu nastal kraljevski dvorec. Leta 860 je Ludvik Nemški celo območje podaril salzburški nadškofiji. Nadškof Eberhard II. je leta 1225 v Št. Andražu ustanovil avguštinski samostan in tri leta pozneje škofijo Lavant. Na začetku je škofija obsegala področja na južnem Štajerskem. To območje se je povečalo po Jožefovi preureditvi škofijskih meja. Logična posledica tega razvoja je bila, da je škof A. M. Slomšek sedež lavantinske škofije leta 1859 iz Št. Andraža preselil v Maribor, medtem ko so bile koroške župnije združene s krško škofijo.

Bivša stolna cerkev sv. Andreja je danes mestna farna cerkev. Gotska troladijska bazilika je bila močno spremenjena v baroku in v 19. stoletju. Zahodni stolp je v jedru še romanski. Na severnem robu mesta stoji romarska cerkev Maria Loreto (jezuitska cerkev), mogočna dvostolpna stavba iz časa baroka (zgrajena od 1683 do 1687, stolpa končana leta 1730).

ì KOTMARA VAS - Kottmannsdorf - Farna cerkev sv. Jurija je prvič omenjena leta 1194. Še danes je možno spoznati znake njene prvotno romanske podobe. Pozneje jo je gotika povečala in s tem bistveno spremenila. 18. stoletje pa je dodalo še baročno opremo, predvsem veliki oltar. Od prejšnje opreme je ostal v cerkvi samo še kip njenega zavetnika sv. Jurija. Na pročelju romansko-gotske cerkve najdemo monumentalno stensko sliko sv. Krištofa (okrog 1450). Na pokopališču stoji zanimiv kamniti steber za večno luč, ki izvira iz zgodnje gotike, to pomeni, da je najstarejši pokopališki svetilnik na Koroškem (začetek 13. stoletja). Tu je pokopan tudi znani načelnik koroških partizanov, Karel Prušnik-Gašper.

V občini deluje Slovensko prosvetno društvo Gorjanci. Leta 1885 ustanovljeni moški kvartet Gorjanci je pomenil prvo organizirano necerkveno pevsko skupino koroških Slovencev.

” v ..SV. MARJETA – podružnica župnije Kotmara vas…. µ MAŠA. Cerkev se prvič omenjena leta 1204. V baročnem oltarju, ki je nastal okoli 1660, obdajata figuro zavetnice sv. Marjete sv. Barbara in sv. Jedert. Še starejše je podnožje oltarja iz gotike (predela), ki predstavlja češčenje svetih Treh kraljev. Zvonik je zgrajen leta 1862. »Za postavitev zvonika so Šmarječani potrebovali komaj eno Ieto!« piše župnik Müller in se zahvaljuje Šmarječanom in bližnji okolici. Pohvali jih še posebej, saj niso bili bogati in niso imeli veliko zemeljskih dobrin! Za stolp so potrebovali 2987 goldinarjev. Leta 1958 je ob cerkvi sv. Marjete potekal mladinski dan 'Katoliške mladine'. Zbralo se je nekaj sto mladih ljudi iz vse Koroške. 1989 se je pričela temeljita obnova. Ob 800 letnici je cerkev dobila novo osvetljavo, tako da je tudi ponoči vidna po deželi. Osvetljavo je podarila občina Kotmara vas z županom Thomasom Goritschnigom na čelu.

” l (KOSILO) BILČOVS – Ludmanndorf - Komaj 15 km od Celovca ponuja Bilčovs mirno okolje, ki omogoča prijeten oddih. Na sprehodih v okolici najde izletnik številne točke s krasnim razgledom po Rožu in Karavankah. Prvotno romanska cerkev sv. Jakoba, ki je bila v gotski dobi razširjena, ima za nekatere romanske cerkve na Koroškem značilno posebnost, da je zvonik postavljen na vzhodni strani. V Bilčovsu pa je bil za zvonikom prizidan še prezbiterij z glavnim oltarjem. Cerkev je prvič omenjena leta 1370, njen najstarejši del pa verjetno sega v 13. stoletje. Tudi tu je vsa oprema iz 18. stoletja.

V Bilčovsu od leta 1912 deluje Slovensko prosvetno društvo Bilka. Na pokopališču ob cerkvi je našel zadnji počitek dr. Pavle Zablatnik, ki se je v Bilnjovu (sosednja vas) rodil leta 1912. Znan je kot narodopisec, dolgoletni predsednik Krščanske kulturne zveze ter ravnatelj Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu.

V Trebinji (severozahodno od Bilčovsa) je bil pri Fileju doma znani slovenski zbiratelj ljudskih pesmi, harmonizator, skladatelj in zborovodja Pavle Kernjak (1899-1980).

” w ..SV. MARJETA – podružnica župnije Hodiše… µ Ena izmed dveh podružnic hodiške farne cerkve. Posvečena je leta 1532.

” Mimo cerkve sv. Marjete na Gradu, severno proti Vrbskemu jezeru vodi cesta na Konja ali Jedrovco – Pyramidenkogel – z razglednim stolpom. Tu imamo lep razgled v vse smeri (851 m).

ì HODIŠE - Keutschach - To je priljubljen turistični kraj ob Hodiškem jezeru – Keutschacher See. V bližini ležijo še Habnarjevo jezero, Rjavško jezero in Čevnarjev ribnik, nekoliko više pa Špintkova ribnika. O zgodnji naselitvi tega območja pričajo kolišča, jame in orodje iz kamene dobe.

Zupnijska cerkev sv. Jurija z mogočnim romanskim zvonikom. Prvič je omenjena leta 1237, v župnijsko cerkev pa je bila povzdignjena verjetno leta 1239. Sprva je spadala pod faro Dravograd, od leta 1336 pa je pridružena vetrinjskemu samostanu.

V gotsko in baročno prezidani, prvotno romanski cerkvi najdemo pet baročnih oltarjev. Najstarejši, Marijin oltar ob koncu severne ladje je iz leta 1661. Na drugi strani je oltar apostola Jerneja iz leta 1693. Jernej velja za cerkvenega patrona. Na severni ladijski steni pred slavolokom so leta 1970 odkrili gotsko stensko sliko Marijine smrti. To je edini ostanek srednjeveške slikarske okrasitve hodiške cerkve. Na južni zunanjščini sta v hodiško cerkev vzidana dva pomembna kamna: levi je romanski nagrobnik iz 13. stoletja, ob njem pa je večja marmorna plošča. V ploskev je vrezana skopa risba stoječe človeške figure z dvignjenima rokama, ki ima namesto glave krog z vrisanim križem. V ploščo so kasneje vklesali pet enakoramnih križev, kar kaže na to, da so jo pozneje uporabljali za oltarno mizo. Pomen vklesane figure še ni dognan, njen nastanek postavljajo v zgodnji srednji vek. Morda gre za izdelek še nepokristjanjenih alpskih Slovanov, torej za poganski kultni spomenik iz 7. ali 8. stoletja. Na opuščenem pokopališču stoji kamnit gotski svetilnik iz kamna.

Hodiški grad je štirinadstropna stavba s streho na zatrep iz 17. stoletja. Svoj čas je bil tu sedež koroškega deželnega sodišča. Danes služi kulturnim namenom.

Od leta 1920 do 1938 je bil v Hodišah župnik Janez Starc, deželnozbor-ski poslanec in podpredsednik Slovenske prosvetne zveze; nacistična oblast ga je pregnala iz župnije.

V Hodišah deluje eno najstarejših slovenskih društev, Slovensko prosvetno društvo "Zvezda", ustanovljeno leta 1904.

Pri gostilni Brückler stoji mogočna, nad 800 let stara lipa.

ìx ..SV. MARJETA v Ribniškem gradu µ Ribniški grad (1195) s kapelico sv. Marjete s poslikanim lesenim stropom in umetniško dragocenim oltarjem iz leta 1639 … Je zaprt in dostop ni mogoč. Z grajskega balkona in stolpa pa imamo krasen razgled po Vrbskem jezeru..

ì MARIJA NA OTOKU - Maria Worth - Brez dvoma najlepša točka na južnem bregu Vrbskega jezera. Otok sodi med najstarejša krščanska naselja na Koroškem. Do 18. stoletja, ko se je jezerska gladina nekoliko znižala, je bil to res pravi otok, danes pa je kot polotok po suhem povezan z bregom. Kraj je prvič omenjen leta 875. Okoli leta 900 je tu škof Waldo zgradil cerkev, ki je bila izhodišče za kolonizacijsko in misijonsko delovanje na Koroškem. Danes slovi Otok kot središče poletnega turizma. V zgodovinskem in umetnostnem pogledu nudi ta kraj tri pomembne srednjeveške stavbne spomenike: župnijsko cerkev sv. Primoža in Felicijana, kjer je hkrati središče Marijine božje poti, zimsko ali rožnovensko cerkev in romansko kostnico.

Po pokritih stopnicah dospemo v poznogotsko župnijsko cerkev z romansko kripto. Romanski je tudi portal v južni steni (iz srede 12. stoletja), izdelan iz domačega koroškega marmorja. Več iz romanske dobe ni ohranjenega. Po prezidavi v 14. in 15. stoletju je cerkvena ladja skoraj kvadratna in tako visoka, da sta oba prezbiterija nižja od nje. Oba sta po gotskem načinu tristrano zaključena in imata na zaključnih stranicah visoka šilasta okna. Na zahodni fasadi je slabo ohranjena freska ogromnega Krištofa iz leta 1658. Ob romanskem portalu je na desni strani stenski denarni nabiralnik z reliefom. V notranjščini cerkve zasluži posebno pozornost zgodnjebaročni glavni oltar iz leta 1658. V njem so upodobljeni vsi trije zavetniki cerkve: ob straneh sveta mučenca Primož in Felicijan, v sredi pa kip sedeče Marije z Jezusom, ki je nastal okrog leta 1460 in sodi med najboljše koroške stvaritve iz tega časa. Posebne omembe vreden je baročni oltar ob severni ladijski steni, v katerem visi razpelo, ki je odličen primerek poznogotske plastike z začetka 16. stoletja. Gotski sta tudi še na les slikani tabli kot ostanek nekega krilnega oltarja iz okrog 1470, ki visita v krstni kapeli pod zvonikom. Marijina podoba na severni steni v prezbiteriju z letnico 1469 pa spominja na italijansko slikarstvo 15. stoletja. Zahodno od župnijske cerkve stoji preprosta cerkvica, ki je bila leta 1155 posvečena in 1355 obnovljena; to je zimska ali rožnovenska cerkev. Njena največja znamenitost so romanske freske iz 12., morda celo iz druge polovice 11. stoletja. Vsekakor so najstarejši primerek stenskega slikarstva na južnem Koroškem. Zanimivi sta tudi leseni gotski plastiki iz prve polovice 15. stoletja (sv. Marija in Jezusovo objokovanje). Za prezbiterijem župnijske cerkve na robu pokopališča stoji okrogla stavba s polkrožno apsido iz leta 1276: to je romanska kostnica ali kamer z dvema prostoroma drug vrh drugega. V spodnjem so nekdaj shranjevali kosti iz prekopanih grobov, v zgornjem pa je bila kapela.

” m OSOJE - Ossiach µ Na južnem bregu Osojskega jezera ležijo slikovite Osoje. Tu je bil prvi moški samostan (benediktinci) na Koroškem, ustanovljen pred letom 1028. Po razpustitvi leta l783 so velik del samostana, mdr. vso srednjeveško substanco in križni hodnik, demolirali in z materialom zgradili konjske hleve. Ostala poslopja, ki so jih začasno uporabljali kot okrevališče, begunsko in ujetniško taborišče, šolo za letalstvo idr., so dolgo časa propadala, revitalizacija se je začela šele po drugi svetovni vojni.

Bivša samostanska, danes farna cerkev Marijinega vnebovzetja je troladijska stebrna bazilika z zidovjem še iz 11. stoletja. Prve prezidave je doživela v 15. stoletju, odločilne baročne spremembe pa sredi 18. stoletja. Praznični učinek cerkvene notranjščine rezultira iz kombinacije med krepkimi stenskimi slikarijami, ki so v celoti delo J. F. Fromillerja, in pastelno obarvanimi štukaturami, izdelanimi od mojstrov slavne šole v Wessobrunnu. Glavni oltar je bil leta 1683 sem prenesen iz Podgorij. Izvrstno delo rezbarske umetnosti je krilni oltar v severni kapeli. V zakristiji najdemo dve slikani okni, ki ju je daroval Karl May, znani avtor vrste še danes pri mladini priljubljenih eksotičnih pustolovskih romanov.

Zunanjost cerkve je razmeroma skromna. Na severnem zidu je Boleslavov nagrobnik. Legenda o Boleslavu živi tudi v cerkvi v monohromnih slikah nad stranskimi okni. Zgodovinski Boleslav je bil zelo podjeten poljski kralj, ki je postal prevzeten zaradi izrednih uspehov in se je vdal bogokletnemu življenju. Krakovskega nadškofa, ki ga je zaradi tega svaril, je lastnoročno ubil pred oltarjem katedrale (1079). Nato je bil izobčen in je moral pobegniti. Menda se je skesal, romal v Rim in tam našel odpuščanje. Na poti domov je ostal v Osojah in tam kot nemi hlapec opravljal najnižja dela. Sele na smrtni postelji je razodel svojo skrivnost.

Kar je ostalo od samostanskega poslopja, je vsekakor veličastno. Poleg dvorišča je to zlasti Benediktova dvorana v južnem in knežja dvorana v zahodnem traktu. V slednji je J. F. Fromiller upodobil ustoličevalni obred na Gosposvetskem polju in bil deležen toliko priznanja, da ga je ponovil v dvorani grbov v celovškem Deželnem dvorcu.

V slavnostnih dvoranah samostana, predvsem pa v čudovitem ambientu cerkve, se odvija večji del koncertov Koroškega poletja (Carinthischer Sommer), enega najbolj prominentnih glasbenih festivalov Avstrije. Večje simfonične koncerte pa izvajajo v Kongresni hiši v Beljaku.

ì V SMISLOVČAH - Lambrecht - je Galerija Rožek, kjer pogosto razstavljajo tudi slovenski umetniki.

ì n ROŽEK – Rosegg - Župnijsko cerkev sv. Mihaela so Francozi v vojni leta 1813 močno poškodovali, le gotski kor se je ohranil. Glavna ladja je bila obnovljena leta 1819. Oprema je deloma še iz starega poslopja, mdr. baročni glavni oltar iz prve polovice 18. stoletja..

Sredi živalskega vrta na griču najdemo razvaline starega rožeškega gradu. Nekdanje gospostvo Ras, ki je izumrlo v 14. stoletju, je dalo Rožeku in Rožu ime. Območje Rožeka je bilo naseljeno že v prazgodovinskem času.

V Rožeku se je leta 1866 rodil slovenski akademski slikar Peter Markovič, ki je dal ime tudi krajevnemu prosvetnemu društvu.

ì Pri REGU - Frög – (vzhodno od Rožeka) so arheologi našli drugo največje halštatsko grobišče v Avstriji, ki je nastalo v času od 750 do 400 pr. Kr. Številne svinčene figure, zlasti kultni voziček z dvanajstero vprego, sodijo danes med največje dragocenosti celovškega deželnega muzeja.

ì o SV. JAKOB – St. Jakob im Rosenthal - je središče istoimenske tržne občine s 4300 prebivalci v 21 vaseh.

Južno od trga na hribu stoji farna cerkev, ki je bila od srede 12. stoletja do leta 1783 podrejena benediktinskemu samostanu v Osojah. Cerkev je leta 1972 skoraj do temeljev pogorela, le poznogotski kor se je ohranil. Obnovljeno cerkev je v letih 1990/91 opremil znani slovenski slikar Valentin Oman s sodobnimi freskami. V središču naselja stoji mogočno župnišče z letnico 1726 nad portalom. Nad vrati je dvojno okno renesančne oblike.

Št. Jakob je tesno povezan tudi z zgodovinskimi dogodki na koncu srednjega veka. Ko so Turki po deželi požigali in ropali, se je okoli 300 Šentjakobčanov zateklo v cerkev na hribu. Pol dneva so napadali Turki cerkev, pa je niso mogli zavzeti. Nato so ljudem obljubili, da se jim nič ne bo zgodilo, če se prostovoljno predajo. Kristjani so Turkom verjeli in jim izročili utrjeno cerkev. Turki pa svoje obljube niso držali in so skoraj vse ljudi pomorili ali pa jih odpeljali s seboj v suženjstvo. Med njimi je bila tudi mlada Zala, hčerka kmeta Mikla iz Svaten. Njen spomin je še danes živ med Slovenci in na zgodovinskih tleh v Svatnah šentjakobski igralci še radi priredijo igro, ki jo je napisal Jaka Spicar po priljubljeni povesti Jakoba Sketa.

V šentjakobski fari se je rodila vrsta pomembnih mož. Na Bistrici je živel Miha Andreaš, tkalec in pesnik. Kot samouk se je naučil brati in pisati slovensko in nemško. Pisal je svetne in nabožne pesmi, in čeprav ni poznal not, je zlagal tudi napeve. S prijateljem Andrejem Schusterjem-Drabosnjakom sta se menda pogovarjala v "rajmih". Osem najboljših Andreaševih pesmi je v svojo zbirko sprejel Matija Ahacel iz Gorinčič. Ta je bil rojen v kmečki družini pri Ahacu; postal je profesor matematike na celovškem liceju. Ob Slomškovem sodelovanju je izdal "Pesme po Koroškim ino Štajarskim znane, enokoliko popravlene ino na novo zložene" (Celovec 1833). To je bila prva slovenska pesmarica z melodijami. V Lešah se je 1. 1828 rodil Anton Janežič, ki je postal profesor slovenščine na celovški gimnaziji. Posvetil se je organizacijskemu delu za razvoj slovenske literature in jezika. Objavil je več učbenikov za pouk slovenščine v šolah, izdajal in urejal je literarne časopise. Skupaj s škofom Antonom Ma1tinom, Slomškom in Andrejem Einspielerjem je ustanovil Družbo sv. Mohorja, bil do leta 1868 njen tajnik in urednik njenih izdaj. V Lešah je bil doma tudi vojaški zdravnik dr. Va1entin Janežič. V glavnem je njegova zasluga, daje bila 1872 ustanovljena Posojilnica Št. Jakobska v Rožu. To je bila prva kmečka hranilnica in posojilnica na Koroškem ter sploh prvo tako uspelo podjetje v slovenskih krajih. Avstrijski zakon o zadrugah je bil namreč sprejet šele naslednje leto. Ko je bila leta 1889 na Koroškem ustanovljena prva nemška rajfajznovska posojilnica in hranilnica, je poslovalo že osem slovenskih, leta 1893 pa šestnajst.

V Št. Jakobu je že leta 1852 nastalo slovensko bralno društvo, leta 1895 pa so ustanovili pevsko društvo Rožica. Pobuda župnika Mateja Ražuna je bila leta 1903 ustanovitev Izobraževalnega društva Kot v Št. Jakobu. Društvo se danes imenuje Slovensko prosvetno društvo Rož, ima zelo slovito igralsko tradicijo in s svojim mešanim pevskim zborom v zadnjih letih tako glede na pevsko kvaliteto kakor glede na stilno zaokrožene sporede zbuja izredno Pozornost.

Župnik Ražun pa je tudi ustanovitelj šolskega zavoda v Št. Petru. Leta 1908 je tu začela delovati javna slovenska ljudska šola, katero so od vsega začetka oskrbovale šolske sestre. Pozneje so te uvedle še gospodinjske in šivalne tečaje ter vodile sirotišnico. Po drugi svetovni vojni so sestre morale znova začeti. Leta 1955 je dobila kmetijsko gospodinjska šola pravico javnosti. Danes vzdržujejo sestre v svojem zavodu dvojezično enoletno gospodinjsko šolo in petletno Višjo šolo za gospodarske poklice.

” p SVEČE - Suetschach µ Značilno gručasto vas obvladuje gotska farna cerkev sv. Lamberta z mogočnim čebulastim stolpom, ki pa je v celoti mlajši od ostale stavbe, ker so prvotno vzhodni stolp v 15. stoletju podrli in na zahodni strani postavili sedanjega. Nenavadno bogato oblikovana streha pa je bila narejena šele leta 1861. Oprema je v glavnem baročna, poznogotski leseni kipec sedečega apostola iz začetka 15. stoletja pa je sem prenesen iz podružnice pri Št. Rupertu na Mačah.

Pri Mežnarju se je leta 1813 rodil Andrej Einspieler, "oče koroških Slovencev", politik in narodnoprosvetni aktivist. Po končanem študiju je bil duhovnik v raznih krajih na Koroškem ter katehet in profesor slovenskega jezika na celovški realki. Ustanovil je vrsto slovenskih (Šolski prijatel, Slovenec, Mir) in nemških časopisov' (Stimmen aus Innerosterreich idr.). Leta 1851 je bil glavni organizator pri ustanovitvi Mohorjeve družbe. Bil je (so)ustanovitelj Slovenskega društva v Celovcu (1848), celovške čitalnice (1862) in političnega društva Trdnjava (1869). Kot politični voditelj koroških Slovencev je bil poslanec v koroškem deželnem zboru (1862-1863, 1871-1878, 1880-1888) in v celovškem občinskem svetu (1876-1879). V njegov spomin podeljujeta Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev Einspielerjevo nagrado takim nemško govorečim sodeželanom, ki se trudijo za dobro sožitje med obema narodoma v deželi.

Na Bistrici v Rožu (župnija Sveče) se je leta 1840 rodil njegov bratranec Lambert Einspieler, duhovnik, politik in organizator gospodarskega življenja. Od leta 1897 do 1901 je bil kot prvi koroški Slovenec poslanec v avstrijskem državnem zboru.

Leta 1973 se je Svečah naselil znani slovenski kipar France Gorše (rojen leta 1897), potem ko se je vrnil iz ameriškega izseljenstva. Kupil je Vrbnikovo domačijo, uredil najprej atelje in nato napravil še iz skednja edinstveno galerijo. Leta 1980 je odprl na vrtu pred hišo kulturni park s spomeniškimi portreti znamenitih koroških kulturnih delavcev. Ko je leta 1986 umrl, je na osnovi umetnikove oporoke krajevno Slovensko prosvetno društvo Kočna prevzelo kulturni park in galerijo v svoje varstvo. Nagrobnik na sveškem pokopališču je oblikoval slovenski kipar in bivši Goršetov učenec Drago Tršar.

Domače prosvetno društvo je bilo ustanovljeno leta 1909. Poleg tradicionalne kulturne dejavnosti prireja od leta 1981 dalje mednarodne slikarske tedne. Od nekdaj slovi v narodopisju sveško miklavževanje. Na žalost v zadnjih letih precej skomercializirano, privabi tisoče obiskovalcev od blizu in daleč. V bivši gostilni pri Kramarju so dobili parklji celo svoj muzej.

Sveče spadajo pod tržno občino Bistrica v Rožu, kjer je znana tovarna akumulatorjev.

” q PODGORJE - Maria Elend µ * večernice * Veličastna romarska cerkev sv. Marije; prvič omenjena leta 1478. Cerkvena stavba je mogočna triladijska gotska dvorana z baročnimi prizidavami. Baročen je tudi stolp s čebulasto streho. V prezbiteriju najdemo na stenah in na oboku freske znanega baročnega slikarja Fromillerja iz leta 1731: sv. Hemi se prikazuje Mati Božja. Največja dragocenost je v apsidi južne stranske ladje: poznogotski krilni oltar, delan verjetno okoli leta 1515 v podobarski delavnici beljaškega rezbarja Henrika. V srednji omari je stoječa Marija z Jezusom med sv. Rokom in sv. Boštjanom, na krilih pa prikazujejo reliefi še ostalih 12 svetih priprošnjikov in pomočnikov v sili. Drugo znamenitost pa iz varnostnih razlogov hranijo v zakristiji: iz podružnice sv. Ožbolta semkaj preneseni gotski kipec stoječe Marije z detetom, najbrž iz začetka 14. stoletja, in dva gotska kipa sv. Ožbolta iz 15. in 16. stoletja.

V višini 781 m nad vasjo stoji kapelica, zgrajena okoli 1750. Legenda pripoveduje, da je sv. Hema obnemogla na poti h kapelici, ki je takrat stala še na 1220 m visokem vrhu Kapelčne gore. Medtem ko je spala, pa so ji angeli cerkvico prinesli naproti. Kakor župnijska cerkev je tudi kapelica še danes priljubljen cilj za romarje.

________________________________________________________

________________________________________________________

Anton Aškerc: Mutec Osojski

"Pozdravljam te, oj temni, stoletni samostan!

Pozdravljam te, zelena jezerska tiha plan!

Prelepi skriti biser koroške ti zemlje,

bo li miru kraj tebe tu našlo mi srce?"

Popotnik, kdo si tuji, ki sam s seboj golčiš?

Ob jezeru Osojskem po cesti mi hitiš?

Junaška ti je hoja in plemenit je stas,

oči žare ti živo, a bled je tvoj obraz ...

Priromal je pod goro, do samostanskih vrat.

Pred samostanom sivi sprehaja se opat.

A romar ta je mutec, nagovora ne zna;

odgovor on menihu na listu pisan da ...

"Kaj čitam v pismu tvojem? Iz Rima si prispel?

In tu pri nas ostati, počiti bi si htel? -

Le z manoj, mož pobožni! Če srce ti zvesto,

za hlapca nam očetom boš služil ti lahko."

Molče gre za opatom čez samostanski prag.

Najnižje posle v hiši on dan opravlja vsak.

Najprvi je na nogah, ko jutro se rodi,

poslednjemu na večer sen stisne mu oči.

In nihče več ne vpraša, kdo on je ter od kod,

kje zibelka mu tekla in kje njegov je rod.

Neznan kot bil je prišel in tuj ostane vsem.

Kdo pač bi žnjim se menil - saj mož je tih in nem!

Bolnika dnes previdet osojski gre opat.

Tam v celici tesnobni leži mu nemi brat.

Na postelji ubožni je mutasti bolnik;

s popotnicoj približa se mu izpovednik ...

"Oh, oče moj častiti, poslušajte me zdaj!" -

Čuj, govori li mutec? Godi se čudo - kaj?

Ni bil li v samostanu nad sedem dolgih let?

In zdaj zna govoriti, kar mogel ni popred! ...

Počasi govore si razbremenjuje vest ...

O dneh preteklih burnih - oj dolga je povest!

Povest o škofu svetem - Stanislav mu ime -

ki z mečem on je nekdaj prebodel mu srce...

In ko je na Osojah napočil tretji zor,

mrtvaške pesmi v cerkvi menihov pel je zbor.

Na sredi cerkve v krsti je hlapec nemi spal;

za njega v plašču črnem opat je mašo bral.

Pel mašo oča Tenho in molil je tako:

"Naj pride njega duša, o Bog, tja gor v nebo!

Glej, delal je pokoro naš nemi samotar,

brat Boleslav, kralj poljski ... zavreči ga nikar!"

_____________________________________________________________

Paolo Santonino, 1486; Pojedina na gradu Rožek

… In po opravljenih obredih smo odšli nazaj na grad Rožek na kosilo, pri katerem so bili v družbi gospoda škofa gostje gospod arhidiakon koroški, gospod Urban Paystoch, gospod Filip, vikar pri župni cerkvi blažene Marije na Zilji, gospod Simon, vikar fare svetega Mihaela pri Rožeku, in prej imenovani gospod kastelan Andrej, ki v poštenosti, omikanosti in modrosti prekaša mnogo mož svoje starosti.

Na mizo so najprej prinesli več piščancev ali bolje rečeno tolstih kokoši; v široki skledi so ležale v svoji juhi, pripravljeni in obarvani z jajci in začimbami, in z dobrim tekom smo jih pojedli do kosti exclusive. Drugič smo imeli obilno količino odličnih rib, kuhanih v vinu; tudi z njimi smo si postregli, kakor da so prva jed. Na tretjem mestu so bili veliki, z jajci pripravljeni raki: jesti jih je bila prava slast. Četrtič so prinesli pečene piščance in govejo ledveno pečenko, odlično razporejene. Petič, ribe v okusnem, z mandlji našpikanem aspiku. Šestič, zelje s slanino in govedino s prsnega kosa. Sedmič smo pojedli dvanajst jerebic ali prepelic, ki jih je ujel skobec in so bile slastnega okusa. Osmič, proseno kašo, kuhano v mastni juhi, ki je bila zelo sladka in prijetna jed.

Vsi gostje so imeli na voljo obilo rdečega in belega vina, pa belega in kot pero lahkega kruha in vsak od nas je imel srebrno ali stekleno ali kristalno kupo, v katero so položili pelin, rutico, žajbelj in koprovo cvetje.

Zavoljo tolikšnega števila jedi smo zavlekli kosilo dlje, kot bi bilo prav, naposled pa smo vendarle oznojeni vstali. Po zahvali nam je omenjeni mogočni gospod kastelan lastnoročno spet postregel s polnimi kozarci mladega vina; in ko bi ga ne bili izpili do dna, bi bili prizadejali vsej deželi in vsem navzočim hudo žalitev, ki se da potlej popraviti z mnogimi napitnicami.