ANA IN JOAHIM, 1. stol., Marijini starši
Oba
svetnika, ki godujeta 26. julija, sta bila
kraljevega, Davidovega rodu, iz katerega naj bi izšel obljubljeni Mesija. Kmalu
po poroki sta, tako pripoveduje legenda, razdelila svoje premoženje na tri
dele: enega za svetišče, drugega za ubožce in tretjega za njuno preživnino. Živela
sta bogaboječe in pravično, nista pa imela otrok, ki sta si jih zelo želela.
Zaradi tega sta bila zelo žalostna, zakaj v Izraelu je bilo sramotno za
družino, če ni imela otrok. Zato sta oba, predvsem Ana, vztrajno molila in
prosila Boga, naj blagoslovi njun zakon z otrokom. Takrat je vsaka judovska
žena živela v pričakovanju, da bo morebiti prav ona rodila pričakovanega
Mesija. A vse prošnje in molitve so bile zaman, prav tako vse njune daritve v
templju. Naposled sta se Ana in njen mož Joahim
zaobljubila, če bo Bog uslišal njuno prošnjo in jima dal sina, da ga bosta
posvetila v njegovo službo. Kako hudo je moralo biti Ani, ko je veliki duhovnik
odklonil daritveni dar njenega moža, ker je bila ona nerodovitna in ni pomnožila
božjega ljudstva. Joahima je to tako potrlo, da je
osramočen in žalosten šel k svoji čredi v puščavo.
Zgodba
o sv. Ani nam je malo znana, njena podoba je zavita v globok, vzvišen molk
kakor tišina v svetišču. Ernst Hello pravi o njej, da
je zakrita za sijem kakor za nepredirno tančico. Če bi jo hoteli videti, bi
morali prodreti v nedoumljive skrivnosti, ki zastirajo pogled.
Ana
pomeni v hebrejščini »milost, ljubezen, molitev«. Ime Ana ima več žena, ki so
si izmolile otroka in ga že pred rojstvom posvetile Bogu. V stari zavezi je Ana
Samuelova mati. Tudi ona ni imela otrok, pa je njen mož hodil leto za letom iz
svojega mesta molit in darovat Gospodu v Silu. Ker je
imel mož še drugo ženo Feneno in je ta imela otroke,
je bila Ana še bolj zapostavljena. Nekoč je pri podbojih Gospodovega svetišča v
Silu »z bridkostjo v duši molila h Gospodu in silno
jokala. Naredila je obljubo in rekla: »O, Gospod vojnih krdel! Ako se milo ozreš na nadloge svoje dekle in se me spomniš
ter ne pozabiš svoje dekle, pa daš svoji dekli sina, ga bom dala Gospodu za vse
dni njegovega življenja in britev naj ne pride nad njegovo glavo« (1 Sam 1,9-11).
Ana je bila uslišana. Spočela je in rodila sina, ko je poteklo leto; dala mu je
ime Samuel, govoreč: »Od Gospoda sem ga izprosila« (1 Sam 1,19-20). Čudovita je
njena zahvalna pesem Gospodu, ker jo je uslišal in ji dal sina Samuela. Rekli
bi, da je zelo podobna Marijinemu hvalospevu.
Sveto
pismo zelo izčrpno govori o prvem Jožefu (Egiptovskem), drugega Jožefa komaj
omenja. Prav tako veliko govori o Samuelovi materi Ani, o Marijini materi Ani
pa molči. O njej govori tako imenovani Jakobov protoevangelij
in tudi legende okoli leta 150 pripovedujejo o njej. Kljub temu, da vemo o Ani
malo, jo kristjani častimo z velikim zaupanjem, saj vemo, da jo je večni Bog
izbral za mater Mariji, ki je bila mati našega Odrešenika. Lahko si mislimo,
kako sta si Joahim in Ana želela otrok in koliko sta
premolila, da bi ju Bog uslišal. Leta in leta so minevala, ona dva sta
vztrajala v molitvi doma in na polju, med delom in počitkom. V tej vztrajnosti
je njuno svetništvo, v tej vztrajnosti je tudi poroštvo, da Bog molitev usliši.
Svojega
otroka, ki sta ga dobila na stara leta, nista vzgojila zase, marveč za Boga.
Tri leta sta smela imeti deklico Marijo pri sebi, potem pa, ker sta jo
zaobljubila Bogu, sta jo izročila varstvu duhovnikov (gl. spomin Marijinega
darovanja - 21. november). Ko so se vrata svetišča za njo zaprla, je padla
zavesa tudi nad njeno mater in očeta. Njuno zemeljsko življenje je bilo
dopolnjeno. Cerkev in verniki pa so njuno ime povzdignili v nesmrtnost. Ana je
postala simbol materinstva, Joahim očetovstva. Njuno češčenje se je na Vzhodu že zgodaj začelo: Anin spomin so
obhajali že od 6. stoletja 25. julija v zvezi s spominskim dnevom božjega
učlovečenja (prim. 25. marec, 24. junij in 25. december), na Zahodu pa od 8.
stoletja na dan 26. julija, ker je bil prejšnji dan god sv. Jakoba. V Carigradu
so sv. Ani v čast že v letu 550 postavili cerkev. V letu 1548 pa je bil njen
spomin predpisan za vso Cerkev in se je obhajal 26. julija.
Joahimov spomin
so obhajali na Vzhodu v 7. stoletju 9. septembra, na Zahodu pa od papeža Julija
II. (1503-1513) 20. marca, od leta 1738 na nedeljo po Marijinem vnebohodu, od
papeža Pija X. (1913) pa 16. avgusta. Od leta 1969 se
obhaja njun spomin na isti dan, to je 26. julija.
Joahima
upodabljajo s košaro z dvema goloboma, ki ju je prinesel v svetišče, in s
palico; kot starčka z Marijo v naročju. Časte ga kot
zavetnika zakoncev in mizarjev.
Ano
upodabljajo, ko razlaga Mariji Sveto pismo; zelo veliko podob in kipov jo kaže
kot sv. Ano »Samotretjo«, ko objema svojo hčer Marijo,
Mater božjo, in Dete Jezusa. Matere in nerodovitne žene so se že od nekdaj
zatekale k njej, opravljale pobožnost deveterih torkov po binkoštih, ker je
torek sv. Ani posvečen dan. V Bretagni v zahodni
Franciji jo časte kot svojo posebno zavetnico, drugod
po svetu se ji priporočajo za srečno poroko in srečen zakon, za svojo zavetnico
jo imajo matere in vdove, delavke, rudarji, posli, gospodinje, strugarji,
zlatarji, krojači, rezbarji, mlinarji, brodarji, vrvarji, pletilci nogavic,
tkalci; žene se ji še posebno priporočajo za blagoslov otrok, za srečen porod,
pri nas je bila sv. Ana tudi priprošnjica za srečno zadnjo uro, zato so ji
posvečali pokopališke cerkve in kapele.
Kako
je Ana priljubljena svetnica, dokazujejo številna krstna imena po vsem svetu.
Na Slovenskem je njej posvečenih 55 farnih in podružničnih cerkva, imamo pa
tudi več božjih poti sv. Ane. Joahimu je posvečena
samo ena podružnica Ilirske Bistrice Jasen).
Odlomek
slavospeva na čast sv. Ani, ki ga je zložil v drugi polovici 15. stoletja
Rudolf Agricola (+ 1485):
»Bodi pozdravljena, Ana, o božje matere mati,
ki si v zveličanje pot prva odprla ljudem.
Hčerko si nam podarila, v katere presvetem naročju
Bog, ki ga svet ne objame, sam si izvolil je dom.
Rada in lahko pomagaš nam v družbi s hčerko preljubo –
dvigni zato nam prošnje revne pred prestol Boga.
Nikdar ne bodo želje neplodno nam zledenele,
če se obrnemo k tebi, če nam obljubiš pomoč.
Kdor se vate ozre, čelo naj dvigne pogumno,
strah, da bo prosil zaman, v tistem trenutku zbeži.
Hčerka
tebi ničesar in hčerki Vnuk nič ne odreče –
kakor
Hči tebe časti, ljubi Bog mater svojó.