SV. JAKOB (MLAJŠI) - 1. st., apostol

Jakob, »brat Gospodov«: to je edinstveno odlikovanje svetnika iz vrst apostolov. Kot »bratje Gospodovi« se v Svetem pismu večkrat imenujejo Jakob, Jožef, Simon in Juda (Mt 12,46-47; 13,55 sl.; Mr 3,31.32; Lk 8,19-20; Jn 2,12; 7,3.5 10; 20,17; Apd 1,14; 1 Kor 9,5; Gal 1,19). Kot pisatelj pisma svetega Jakoba se v uvodu imenuje »Jakob, služabnik Boga in Jezusa Kristusa« (1,1).

Gospodov brat Jakob je eden izmed štirih ali petih nosilcev tega imena, ki so se odlikovali v novi zavezi med Jezusovimi učenci ali v prvi krščanski skupnosti. Ker niti izročilo niti sedanja razlaga Svetega pisma ne more čisto jasno razločevati vseh teh Jakobov, liturgija v nasprotju z novim, utrjenim spoznanjem istoveti Gospodovega brata z Alfejevim (ali Kleopovim) sinom in z enim izmed dvanajsterih apostolov istega imena. Naš Jakob je na prvem mestu med štirimi Jezusovimi »brati«, ki jih našteva evangelist Marko (6,3): »Jakob in Jožef in Juda in Simon.« Evangelista Marko in Matej navajata ime njegove matere Marije (Klopajeve - gl. 24. april), ki jo povsem jasno ločita od Marije, Jezusove matere (Mk 15,40; 16,1; Mt 27,56). Že to dovolj dokazuje, da grška beseda adelfoi (bratje) pri evangelistu Marku (6,3) ne more označevati rodnih bratov Jezusovih; beseda pomeni bratrance ali bližnje sorodnike, a v kakšnem sorodstvu do Jezusa so bili, za posamezne primere ni več mogoče dokazati. Jasno je, da so si šteli v čast, če so bili v še tako daljnem sorodstvu z Jezusom, ki jim je pomenil veliko osebnost. Gospodov brat Jakob ima pri evangelistu Marku (15.40) priimek »mlajši«. Ta priimek se po vsej verjetnosti nanaša bolj gotovo na njegovo majhno postavo kakor na starostno razliko. Kajti po svojem pomenu je bil ravno Jakob »starejši« brat Gospodov. Verjetno je bil tudi naš Jakob med tistimi, ki so kot »njegovi bratje« »šli, da bi se ga polastili,« in so ga, dobro misleč, hoteli odtrgati javnemu delovanju in ga pripeljati domov. Sorodniki so namreč slišali o množičnih manifestacijah palestinskega, zlasti galilejskega ljudstva za Jezusa. Mislili so, da je pregoreč in da se brez potrebe podaja v nevarnost; zato so prišli iz Nazareta kakih 30 km daleč v Kafarnaum, da bi ga rešili pred množico, ki je tiščala vanj, in ga iztrgali iz rok njegovih najhujših nasprotnikov - farizejev. Česa so se sorodniki bali? Evangelist Marko poroča, da so njegovi, torej sorodniki, ko so slišali, da ga je spremljala velika množica in vpila: »Ti si Sin božji,« govorili, da »je iz uma«. Pismouki pa, ki so prišli iz Jeruzalema, so govorili: »Od Belzebuba je obseden in s poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove.« Človek bi iz vsega tega sklepal, da so se Jezusovi sorodniki bali za svoj ugled. Pač niso razumeli njegovega mesijanskega poslanstva, kakor spoznamo iz Janezovega evangelija: »Tudi njegovi bratje niso verovali vanj,« an 7,5) to se pravi, da niso imeli nadnaravne vere v njega kot Mesija, kakršnega so napovedovali preroki, zlasti Izaija. Sanjali so samo o gmotnih dobrinah in si Mesija predstavljali kot delivca takih dobrin. Njegov nastop, vpliv njegovega delovanja v besedi in dejanju je presegel vse dotedanje predstave in človeška pričakovanja. Vedenje sorodnikov ne dokazuje toliko pomanjkanja vere kot to, da so se zavedali Jezusovega mesijanskega poslanstva.

Kdaj se je Jakob pridružil Jezusu? Ali še v času njegovega javnega delovanja? Tako poizvedovanje bi bilo zaman. Če je bil Jakob kdaj potrjen v Jezusovo mesijansko poslanstvo, je moral biti po njegovem vstajenju, ko se mu je prikazal, kakor beremo v Pavlovem 1. pismu Korinčanom (15,7). Jakob in Peter sta bila edina, ki se jima je Jezus čisto sam prikazal. Če prej ne, je bil Jakob po tem dogodku poklican k veri v Jezusovo mesijansko poslanstvo.

Iz Apostolskih del (12,17; 15,13; 21,18) in iz Pavlovega pisma Galačanom (1,19; 2,9) vemo, da je bil Jakob v Jeruzalemu zelo vplivna in znana osebnost, vsekakor prvi škof te najstarejše cerkvene občine. Ko je Gospod rešil Petra iz ječe, je ta naročil, naj to sporoče Jakobu (Apd 12,17). Na apostolskem zboru v Jeruzalemu je Jakob predlagal, kako je treba ravnati s tistimi, »ki se od poganov spreobračajo k Bogu« (Apd 15,13). Pavel ga je obiskal, ko se je po tretjem misijonskem potovanju vrnil v Jeruzalem (Apd 21,18), z njim pa je govoril že prej, kmalu po svojem spreobrnjenju (Gal 1,19).

Po Petrovem begu je bil Jakob glava, »škof« jeruzalemske krščanske občine (Gal 1,19; Apd 12,17; 15,13-29; 21,18-25). Na apostolskem zborovanju v Jeruzalemu (Gal 2,1-10) je bil eden izmed treh odločilnih mož, ki so dali smernice za oznanjevanje evangelija med pogani. Izmed vseh Jezusovih sorodnikov in privržencev judovski zgodovinar Jožef Flavij imenuje samo Jakoba z njegovim imenom. Za časa apostolskega zbora je bil v Jeruzalemu on prvi mož vse Cerkve za apostolom Petrom. Po starem izročilu (Hegezip, Evzebij) je zelo ostro živel in zato dobil priimek Pravični. Sicer ga je doletela enaka usoda kakor prvaka apostolov: svoje pričevanje za Kristusa je potrdil z mučeniško smrtjo. V Jeruzalemu je prišel na oblast nov veliki duhovnik, Ananos, sin tistega velikega duhovnika Ana in zet Kajfa, pred katera so nekoč pripeljali Jezusa (Jn 18,13.24). Kakor poroča Jože Flavij, je ta Ananos izkoristil medvladje dveh rimskih prokuratorjev in dal Jakoba obsoditi na smrt s kamnanjem. Hegezip in drugi pa poročajo, da so ga vrgli s tempeljskega obzidja in da ga je neki suknar pobil s kolom. Po tem izročilu ga nekateri umetniki upodabljajo s suknarskim kolom. Mučeniške smrti je umrl okrog velike noči leta 62.

Jakobov priimek »Pravični« še najbolj označuje njegovo duhovno podobo. Kakor Kristus je ostal tudi Jakob to, kar mu je dala domača hiša: zavesten izvrševalec Mojzesove postave. To je tem razumljiveje, ker je njegovo stališče in misijonsko delovanje, za razliko od Pavlovega in Petrovega, očitno ostalo omejeno na judovsko krščanstvo. O njem so pripovedovali, da je kleče toliko premolil, da je imel ožuljena kolena kakor kamela. Tako je slovel zaradi svoje pobožnosti in asketskega življenja. Čeprav je izhajal iz stroge judovske tradicije, ni bil »judaist«, kot so se imenovali judovski kristjani, ki so sicer sprejeli krščanstvo, so pa ostali zvesti judovskemu izročilu in so po starem običaju obhajali velikonočni praznik in soboto, opravljali judovske molitve in se postili po predpisih stare zaveze, izpolnjevali predpise o obredni čistosti in jedi, dajali obrezat svoje otroke in so vse to zahtevali tudi od ljudi, ki so prišli v krščanstvo iz poganstva. Po njihovem mnenju bi vsak pogan, ki je hotel biti krščen, moral biti obrezan in izpolnjevati vse obveznosti Mojzesove postave; samo tedaj je bil lahko sprejet v izraelsko božje ljudstvo in tako dosegel zveličanje. Jakob ni bil tako ozkosrčen. Postavil se je na stališče Pavla, Petra in Janeza, da poganov, ki hočejo sprejeti krščansko vero, ne obvezuje ne obreza ne judovska postava (prim. Gal 2,7-14). Prav to stališče kaže veličino apostola Jakoba, čeprav je stal »na strani tradicije«, kakor pravi o njem M. Dibelius. Niti na misel mu ni prišlo, da bi svojo osebno pobožnost postavljal za najvišje merilo. Najvišje merilo mu je bila božja milost. Zato se je zmerom trudil, da je pomirjajoče posredoval med razprtijami, ki so največkrat nastajale zaradi ozkega stališča judaistov do kristjanov, ki so prišli iz poganstva. Na apostolskem zboru v Jeruzalemu je nastopil proti takim prenapetežem z besedami: »Zato sodim, da ne delajmo težav tistim, ki se od poganov spreobračajo k Bogu, ampak jim pišimo, naj se zdrže tega, kar je ognušeno od malikov, nečistovanja, mesa zadušenih živali in krvi« (Apd 15,19-21). Te štiri stvari, ki naj se jih kristjani iz poganstva zdrže, se imenujejo »Jakobove omejitve«. Tri od njih se nanašajo na jedi, ki naj bi jih spreobrnjeni pogani zaradi kristjanov iz judovstva ne uživali. Drug tak primer Jakobovega posredovanja se je zgodil, ko je prišel Pavel o binkoštih leta 58 v Jeruzalem. Jakob, ki je poznal fanatizem judaistov, je svetoval apostolu poganov, naj napravi v svetišču zaobljubo nazirstva. Tega prav gotovo ni storil iz pregoreče vneme ali iz prevelikega spoštovanja do obredne postave, marveč zato, da bi ovrgel očitek Judov, da je odpadniški pridigar. Vzlic temu so ga prijeli in obtožili. Kljub posredovanju Jakoba, poglavarja jeruzalemske cerkvene občine, so se fanatični in razjarjeni Judje zakleli, da ne bodo ne jedli ne pili, dokler Pavla ne ubijejo.

Jakob je vodil krščansko Cerkev v Palestini v odločilnih letih in desetletjih, ko je ta Cerkev premagala in strla notranje in zunanje vezi judovstva in je postala Cerkev poganskih narodov. V tem prehodnem obdobju je opravil veliko nalogo pomirjevalca in posrednika. Bil je eden izmed »stebrov« mlade Cerkve, kakor ga označuje apostol Pavel v pismu Galačanom (2,9), zato zasluži, da ob sedanjih liturgičnih spremembah z vso svojo veličino stopi iz sence, ko Cerkev obhaja njegov god 3. maja skupaj z apostolom Filipom. Na Slovenskem jima je posvečenih sedem cerkva.