JENEZ EVANGELIST, 27. december

Simbol evangelista Janeza je orel; že od nekdaj so tega Jezusovega učenca primerjali s kraljevsko ptico. Orel je kralj višav in zmore najvišje poleteti. Po Salomonovih pregovorih je »pot orla pod nebom prečudna, da bi jo človek mogel razumeti« (30,18-19). Po pripovedki orel s svojimi očmi lahko gleda naravnost v sonce, ne da bi oslepel. Lastnosti sončne ptice pripisujejo tudi Janezu: orlovski let v višave in orlovske oči. S svojim evangelijem je poletel v nepopisne višave. Sv. Avguštin pravi v razlagi Janezovega evangelija: »Prestopil je vse vrhove zemlje, se povzpel nad vse 'prostore v ozračju, nad vse višave ozvezdij, presegel je vse zbore in legije angelov. Zakaj če bi vsega tega ne presegel, kar je ustvarjeno, bi ne prišel k tistemu, po katerem je vse to narejeno.«

Izmed vseh evangelistov sta nam Janezova oseba in življenje najbolj dostopna. Njegova začetna pot ni bila nič drugačna kakor drugih apostolov. Izšel je iz preprostega stanu in je v svojem življenju šel skozi mnoge razvojne stopnje, ki so izpopolnjevale njegovo osebnost. Bil je sin ribiča Zebedeja iz Betsajde; z očetom in bratom Jakobom (gl. 25. julij) je lovil ribe v Genezareškem jezeru. Zaradi njegovega poklica so ga člani velikega zbora podcenjujoče imeli za »neukega in preprostega človeka« (Apd 4,13). Njegova mati Saloma (gl. 22. oktober) je bila verna žena, pravo nasprotje tiste Salome, ki je plesala pred Herodom in zahtevala glavo Janeza Krstnika. Mater srečamo pozneje med Jezusovimi učenkami in jo evangeliji večkrat omenjajo. Pri križanju je bila ena izmed žena, »ki so od daleč gledale in kupile dišav za Jezusovo maziljenje« (Mr 15,40; 16,1).

Ko je zaslišal »glas vpijočega v puščavi«, se je mladi Janez pridružil Krstniku, postal njegov učenec, in »največji, rojen iz žene«, ga je krstil z vodo, preden je pozneje prejel krst duha in ognja. Videl je puščavskega sina ne le v njegovi nenavadni obleki iz ovčje kože, oznanjevalca pokore, ki se je hranil s kobilicami, marveč je videl v njegovi bližini tudi sekiro, »nastavljeno drevesom na korenino« (Lk 3,9). Od tu izvira tista odločnost, ki je bila v Janezu. Občeval je s človekom, ki ga je mučilo vprašanje: »Kdo si ti?« (Jn 1,19) in je na to vprašanje odgovoril, da ni ne Kristus ne Elija ne prerok. Pokazal je na Kristusa, o katerem je rekel: »Sredi med vami stoji on, ki ga vi ne poznate« (Jn 1,26). Janez Krstnik je pokazal Janezu iz Betsajde pot h Kristusu. Takrat je bil Janez še zelo mlad, najmlajši med učenci, prav nič podoben bogatemu mladeniču v evangeliju, ki je bahaško zatrjeval, da je storil vse, naposled se pa premislil, ker je imel veliko bogastvo. Takih je bilo mnogo, ki so se premislili, Janez je pa vztrajal. Umetniške upodobitve ga nam pogosto kažejo kot mladeniča in si ga takega tudi zmerom predstavljamo, povrh vsega lepega, postavnega, prikupnega, simbol večne mladosti.

Uro poklicanosti, ki ga je pripeljala preko krstne spokorne pridige v krog Jezusovih učencev, nam je Janez sam povedal. Prvo srečanje s Kristusom se mu je močno vtisnilo v spomin. Po mnogih desetletjih je še lahko zapisal, da je bilo to srečanje »okrog desete ure« (popoldne) (1,39). V človeškem življenju so dogodki, ki se tako močno vtisnejo v dušo, da jih ljudje še na stara leta lahko pripovedujejo do najmanjših podrobnosti. Tak izreden trenutek je bil, ko je mladi Janez skupaj z bratom Jakobom prvič plaho šel za Jezusom, dokler se ta ni obrnil in ju vprašal: »Kaj iščeta?« V zadregi nista vedela, kaj naj odgovorita, naposled sta izjecljala: »Rabi (Učenik), kje stanuješ?« To je bil odločilen trenutek: Janez je stal pred Kristusom, mu gledal v oči; Kristus sam je še globlje gledal v njegove. To srečanje z očmi je poklicalo Janeza med učence. Slišal je Kristusovo vabilo: »Pridita in poglejta« (1,39). Janezova odločitev ni bila razumska. Ura njegove odločitve je prodrla globlje, zajela je celega človeka, duha, dušo in telo, ta ura je odmevala v njem vse življenje. V enem prvih pisem jo je označil z besedami: »Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo s svojimi očmi videli, kar smo gledali in so naše roke otipale ... , to vam oznanjamo« (1 Jn 1,1). Ušesa, oči in čuti tipanja so bili udeleženi pri tem nepopisnem dogodku. Namesto abstrakcije, meglene, nejasno izražene misli, je doživel resničnost učlovečenja. Pri življenjepisih svetnikov je zmerom nevarno, da njihove podobe postavljamo v okvir samih nravnih kreposti, da jim že nad zibelko rišemo svetniški sij in jih nepremišljeno prikazujemo v vsej popolnosti. Pobožno poveličevanje je sovražnik svetnikov, ugotavlja W. Nigg, ker jih tako nehote izpodrivamo iz resničnosti sveta. Če bi evangeliste ali katere koli velike svetnike označili kot ljudi brez madeža, bi nam ne imeli kaj povedati in bi ne mogli več živeti skupaj z njimi. Tudi Janez ni bil od začetka tisti izčiščeni učenec, kot ga danes poznamo iz njegovih spisov. Do zglednega svetnika se je povzpel šele po dolgem življenju. Mladi Janez ni bil po naravi mehak, še manj ženski tip, kot ga nam včasih kičasto predstavljajo. Sin Zebedeja in Salome se imenuje tudi »sin groma«. To je ime, ki ne velja samo za njegovo mladost, marveč tudi za njegove spise, ki jih razsvetljujeta blisk in v njih odmeva grom. Janez je znal vzkipeti, če je bilo treba, znal je biti nestrpen, pregoreč, da ga je moral Jezus na te napake opozoriti, ga vzgajati k večji širokosrčnosti in razumevanju za druge ljudi, ko mu je rekel: »Kdor ni proti nam, je za nas« (Mr 9,40).

O Janezovi vzkipljivosti nam pripoveduje evangelist Luka. Ko je Jezus poslal nekaj učencev v samarijsko vas, da bi mu pripravili prenočišče, pa so mu to odklonili, sta Janez in njegov brat Jakob vzkipela: »Gospod, ali hočeš, naj rečeva, naj pride ogenj z neba in jih pokonča?« Iz te togote, ki hoče takoj kaznovati, ni čutiti, da bi bil Janez »mehke narave«. Hotel je ravnati po Elijevem zgledu, ki je dal pobiti Baalove preroke. Šele Kristus mu je odprl oči, ko je na trdo vprašanje odgovoril: »Ne vesta, kakšnega duha sta; Sin človekov ni prišel življenj uničevat, marveč reševat« (Lk 9,55). Janez v svoji mladostni zagnanosti še ni znal razločevati med Kristusom in Elijo. Kristus ga je zavrnil in z grajo spravil v zadrego. Tudi to spada k njegovi podobi, k njegovemu značaju. Janez Kristusovega poslanstva tudi potem še ni prav doumel, ko je njegova mati prosila Gospoda, naj bi njena sinova sedela nekoč v njegovem kraljestvu eden na desnici, drugi na levici. Janez ni segel materi v besedo, saj je vedel, da njena prošnja prihaja iz materinskega srca, ki je v nekakšni častilakomnosti mislilo na svoje otroke. A tudi Janez ni razumel, da je ta izjava izvirala iz napačnega razumevanja Jezusovega kraljestva. Janez je celo podprl svojo mater, ko je na Jezusovo vprašanje: »Ali moreta piti ta kelih?« brez pomisleka odgovoril: »Da, moreva«, in s tem povzročil nejevoljo pri drugih učencih. Očitno so grajali Janezov nastop. A tudi ta dan v njegovem življenju je treba imeti v spominu.

V Kristusovi šoli si je Janez širil obzorje in globlje doumeval skrivnost njegovega nauka in poslanstva, in sicer tem laže, ker mu je bil čedalje bliže. V zboru dvanajsterih je s Petrom in bratom Jakobom zavzemal čedalje bolj častno mesto: bil je z Jezusom, ko je ta obudil Jairovo hčer in je začuden slišal besede: »Deklica, rečem ti, vstani« (Mr 5,41). To in druga doživetja so Janeza temeljito spremenila in oblikovala njegovo osebnost, da so ga pozneje prištevali med stebre prve krščanske Cerkve. Bil je z Jezusom poleg Petra in Jakoba, ko so šli na »visoko goro« Tabor, kjer se je Jezus pred njimi spremenil. Janez je ob Kristusovem spremenjenju od strahu padel na tla, a je kljub temu še videl nenavadno svetlobo. Zaznal je vizijonarno prikazen Mojzesa in Elija in tudi slišal glas iz oblaka: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« (Mt 17,5) V našem življenju se nam večkrat primeri, da slišimo glas, ki nam gre skozi mozeg in kosti; glas, ki je včasih šepetajoč, včasih pa odmeva kakor grom. Janez je slišal ta glas, ki je potem odmeval v njem vse življenje. Ob tem doživetju se mu je razodela Jezusova mesijanska skrivnost, vendar je Jezus, ko so šli z gore, zapovedal učencem, naj nikomur ne pripovedujejo o tem, kar so videli. To, kar se je dogodilo na gori Tabor, presega vse predstave in s človeškimi besedami tega ni mogoče povedati. Spremenjenje naj bi pomenilo za učence navodilo, kako je stvari, ki so v zvezi z Jezusovim mesijanskim poslanstvom, treba gledati skozi luč, skozi skrivnostno spremembo, ki je s človeškim razumom ni mogoče doumeti (gl. 6. avgust). V tej luči je Janez gledal odslej življenje, v njej je pozneje napisal tudi svoj evangelij. Tisti nevidni f1uid (vpliv, učinek), ki ga občutimo ob Janezovem evangeliju in njegovem Razodetju, ima svoj začetek v spremenjenju na gori Tabor, tam je bila Janezova mladostna ostrost zlomljena in spremenjena v milino, v izčiščeno gledanje. Kdor je videl taborsko luč, gleda življenje z drugačnega vidika; marsikaj, kar mu je bilo doslej nedoumljivo, začenja vsaj v slutnjah spoznavati.

Janez pa ni doživel samo Jezusovega čudežnega spremenjenja na gori Tabor; bil je navzoč tudi v getsemanskem vrtu. V zadnji Kristusovi noči je prav tako trdno spal kakor drugi učenci. Sicer to ni bil okrepčujoč spanec, marveč moreč, poln hudih sanj zaradi strašne žalosti. Slikarji upodabljajo pogosto Janeza prav v tem spečem položaju, ne le njemu v sramoto, marveč tudi nam v opomin, ki večkrat z zaspanim pogledom hodimo skozi življenje in se ne zavedamo, kaj pomeni čuječnost duha. Janez je tako trdno spal, da ni slišal trikratnega Gospodovega klica. Bil je v getsemanskem vrtu v tisti grozni noči, v kateri je Odrešenik krvavi pot potil. Francoski pisatelj Bernanos je zapisal: »Kdor stopi v getsemanski vrt, ne pride več iz njega.« Prvi je to resnico skusil apostol Janez. Getsemanska noč ga je spremljala vse življenje in mu dala pobudo, da je opisal Gospodovo trpljenje, ki ni trajalo samo zadnji teden pred smrtjo, marveč vse življenje in traja do danes, saj ga ljudje vedno znova povzročamo. Za razumevanje Janezovega evangelija in njegovega življenja je njegovo doživetje na Oljski gori velikega pomena. Ob tem doživetju je plemeniti učenec še bolj zorel.

Ko so Jezusa prijeli, je Janez bežal z drugimi učenci. Zapustil je Gospoda kljub veličastnemu miru, ki ga je Jezus pokazal, ko so ga prijeli oboroženi vojaki, ki so preplašeni »stopili nazaj in popadali na tla« (Jn 18,6). Brezglavo je tudi Janez bežal, a se je ustavil, se vrnil in šel z Jezusom vred na dvorišče velikega duhovnika. Bil je premočno navezan na Jezusa, da bi ga zapustil, in je edini izmed apostolov vztrajal med obsodbo v Kristusovi bližini, kar je tudi značilno zanj.

Tudi na Golgoti je bil Janez edini izmed apostolov navzoč. Bil je pod križem, spremljal vse dogodke do Jezusove smrti, podpiral Marijo, ki mu jo je Gospod izročil z besedami: »Glej, tvoja mati!« On 19,27). Ali je Janez tolažil Marijo ali Marija Janeza? Za nobenega izmed njiju ni bilo več nobene prave tolažbe, razen tiste, neizrekljive, ki je prihajala s križa in se je kazala v Kristusovi popolni uklonitvi božji volji. Zadnja Gospodova beseda: »Dopolnjeno je« (Jn 19,30), je morala z grozno žalostjo pretresti Janeza. Doživetje Gospodovega spremenjenja na gori Tabor in njegovega strašnega umiranja na Golgoti, sta dogodka, ki presegata zmožnosti človeškega razuma. Doživeti ju je mogel samo človek, ki je bil poklican, da pokaže notranji odnos do Jezusa, kar je očitno v Janezovem pasijonu.

Po Jezusovi smrti je vzel Janez Marijo k sebi in je ni zapustil do njene smrti. Bil je njen prvi duhovni sin. Po sporočilu Marije Magdalene apostolom je Janez hitel s Petrom k praznemu grobu. »Oni drugi učenec pa je Petra prehitel in prišel prvi h grobu« (Jn 20,3); bil je mlajši od Petra in je lahko tekel hitreje. Ko je prišel h grobu, je videl povoje na tleh. Notranji strah ga je zadrževal, da ni stopil v prostor; dal je prednost starejšemu Petru, za njim je stopil še on »in je videl in veroval« v Kristusovo vstajenje. Janez je bil tudi prvi, ki je spoznal Jezusa, ko se je prikazal apostolom ob Genezareškem jezeru: »Gospod je, je rekel Petru.« Tintoretto je ta nedopovedljivi dogodek nakazal v vizionarni sliki. Pri razdelitvi misijonskih področij je bila Janezu dodeljena Mala Azija; v Efezu je oznanjal evangelij. O njegovem bivanju v Efezu poročajo cerkveni očetje, med njimi Irenej in Evzebij. Efez je bil mesto predsokratičnega filozofa Heraklita, ki je prav tako kakor Janez govoril o Logosu, ki ga je istovetil s svetovnim razumom. Heraklit je preoblekel svoj pogled na svet v nedoumljiva nasprotja: »Pot navzgor je pot navzdol v eno in isto« in »nesmrtno je smrtno in smrtno nesmrtno: vsakdo živi nekoga smrt in umre drugega življenje«. V Janezovem času so že zbledeli spomini na Heraklitovo zmedeno modrost. Efez je postal medtem mesto z razvito obrtjo in prometom. Duhovne potrebe prebivalstva je zadovoljevalo Artemidino svetišče, ki je bilo eno izmed antičnih svetovnih čud; vendar je obtičalo v primitivnem češčenju boginje. Za kristjane je danes popolnoma porušeno mesto pomembno v zvezi z apostolom Janezom, ki je tu žive in umrl. Janez je v Efezu doživel razne težave. Artemidin veliki duhovnik mu je ponudil čašo s strupom, da bi preskusil njegovo svetost. Apostol je spoznal zvijačo zahrbtnega človeka, z vzvišenim mirom je naredil znamenje blagoslova nad kelihom, nakar je planila iz njega kača. Zahrbtni pokvarjenec je bil razkrinkan in Janez rešen. Janez s kelihom in s kačo v njem - takega predstavlja tudi slika iz Hrastovelj - je pomenljiva podoba za varujoče moči, ki izhajajo iz tega simbola. Janezov kelih, upodobljen tolikokrat - prepričljivo ga je upodobil zlasti Rubens - je postal znamenje za nevarnosti, ki so ogrožale apostola v poganskem mestu.

Ker je Janez odklonil češčenje poganskih bogov, so ga prijeli, vlekli v Rim in ga po Tertulijanovem poročilu vrgli v kotel vrelega olja. Zdaj je moral Janez piti kelih, o katerem je kot mlad apostol zagotavljal Jezusu, da ga lahko pije z njim. Pri mučeništvu zmerom mislimo na bolečine, ki jih obsojenec mora prestati. Gotovo so strašne in terjajo izredne živce. Še težje je prenesti to, da ima smrt pred očmi in da natanko ve: v nekaj minutah ne bo več videl sončne svetlobe tega sveta in ljudi, ki so v njegovi bližini. Janez je prestal mučenje, gotovo ne brez božje milosti. To mučenje odseva v vsem njegovem evangeliju. To mučenje je bilo zanj drugi krst, krst v vrelem olju. Po tem mučenju lahko globlje razumemo Kristusove besede, ki nam jih je on ohranil zapisane: »Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo, če pa umrje, obrodi obilo sadu« (12,24). Janez je doživel usodo pšeničnega zrna, ki je umrlo, od te ure dalje je čisto drugače razumel obujenje Lazarja kakor takrat, ko ga je kot Jezusov učenec sam doživel. Zdaj, ko je bil rešen iz kotla z vrelim oljem, se je moral zdeti sebi kot drugi Lazar. Po tem čudežnem dogodku Janezovi mučitelji niso odnehali, pregnali so ga na majhen otok Patmos v Egejskem morju.

Patmos je poslej postal del cerkvene zgodovine. Na tem otoku je v neki votlini Janez napisal Razodetje, knjigo, ki govori o drugem Kristusovem prihodu in o dogodkih, ki pripravljajo nanj. Že v uvodu pojasnjuje pisatelj, da knjigo piše na ukaz božjega Sina, ki se mu je na Patmusu razodel, in popisuje sedmerim cerkvam v Mali Aziji, kar je v zamaknjenju videl. Razodetje je zadnja svetopisemska knjiga. Po tem delu je postal Janez videc Kristusove Cerkve na zemlji, njenega trpljenja, bojev in zmag v prihodnosti. Pred božjim prestolom gleda apostol knjigo s sedmimi pečati. Jagnje v nebesih trga pečat za pečatom in zaporedoma se v vedno novih prikaznih opisujejo veličastni dogodki pred drugim Jezusovim prihodom. Sedem angelov s trombami naznani strašne dogodke pred koncem sveta. Apostol opisuje v videnju peklenske sile, njihov boj in poraz, nove nadloge, ki pestijo zemljo, naposled Kristusa, ki kot zmagovalec prihaja na belcu. V zadnji prikazni pokaže angel sijaj in veličastvo nebeškega Jeruzalema, pisatelj pa zaključuje knjigo, da je vse, kar je videl in slišal, resnično, naroča, naj njegovim besedam nihče nič ne dodaja in ne jemlje ter končuje s pozdravom vsem vernikom: »Pridi, Gospod Jezus!« Razodetje je skrivnostna knjiga, zato je nemogoče, da bi jo mogli doumeti s kakšnimi učenimi razlagami, skušajmo jo doumevati s srcem in s tisto ponižnostjo, ki jo razodevajo besede: »Glej, stojim pred vrati in trkam.« Razodetje terja simbolično mišljenje, sicer njegovih resnic ni mogoče

doumeti: »Tukaj je potrebno trpljenje in vera svetih« (Raz 13,10).

Po smrti cesarja Domicijana so bile razveljavljene vse njegove obsodbe in Janez se je smel vrniti s pregnanstva na otoku Patmu v Efez. Drugo obdobje njegovega bivanja v Efezu močno prekaša dejavnost prvega. Janez je bil zdaj v svojih najzrelejših letih. Med svoje vernike, znance in prijatelje se je vrnil v prisrčnem slavju, izkušen z mučenišvom v kotlu vrelega olja in obogaten z videnji skrivnega razodetja. V slavju, ki so mu ga priredili, so kristjani vzklikali: »En sam Bog je, ki ga Janez oznanja, in en sam Gospod, Jezus Kristus!« Janez pa je ob vrnitvi v Efez lahko govoril: »Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje« (1 Jn 3,14). Janezovo krščanstvo je življenje in evangelij, ki ga je po vrnitvi v Efez napisal, je oznanjevanje življenja, evangelij je zmaga življenja med smrtjo. Beseda življenje ima pri Janezu globlji pomen: življenje v Bogu.

Ohranjenih je mnogo pričevanj in poročil od Polikarpa do Evzebija, ki govore o dogodkih, ki so se zgodili med Janezovim drugim bivanjem v Efezu. Apostol je prišel v stara leta. Za Jezusovega življenja je bil najmlajši med njegovimi učenci, zdaj je bil starec, ki se ni pritoževal nad težavami, saj je čutil, da se bliža večnosti in je po krstu v vrelem olju vedel, kaj je smrt. Njegova modrost je izhajala iz svetosti, obe kreposti sta se združevali v njem. Proti koncu svojega življenja je napisal največje hagiografsko delo vseh časov - evangelij; v njem resnično odseva večna modrost. Janez se je dolgo pripravljal na delo. Kakor poroča Muratorijev kanon, je svojim znancem in prijateljem rekel: »Postite se z mano od danes naprej tri dni.« Za tako delo, kot ga je napisal Janez, je človeku zares potrebna duhovna priprava; brez molitve in posta ne gre. Pri delu ga je podpirala tudi narava, le da si poročila o tem nasprotujejo: po nekem poročilu noben vihar in nevihta nista motila njegovega dela, obdajal ga je nenavaden mir v naravi, tisti mir, ki odseva v evangeliju samem. Po drugem poročilu je Janez narekoval evangelij na neki gori, na katero se je iz zračnih višav spustil orel - kakšen simbol! - in ko je začel, je nastalo grmenje, spremljano z bliski, da se je celo vrh gore tresel. Izročilo pripoveduje dalje: »Učenec Prohor je na pol mrtev padel na tla. Janez ga je prijel za roko, ga vzdignil in mu velel, naj se usede na njegovo desnico. Potem je spet molil, odprl usta, pogled uprl v nebo in govoril: V začetku je bila Beseda. Janez je govoril stoje, Prohor je pisal sede, in tako sta delala dva dni in šest ur« (O. Hophan, Die Apostel 1946, 136). Minilo je nekaj desetletij, kar je Janez hodil z Jezusom in je šele zdaj orisal njegovo podobo. V tem času so bili evangelisti Marko, Matej in Luka že mrtvi. Janez je pisal svoj evangelij iz večje časovne oddaljenosti, zato pa iz večje notranje bližine. Vsa ta leta je Janez neprestano premišljeval, kar je doživel in se vedno vpraševal, kaj to pomeni. Na tej poti notranje predelave je dozorel njegov evangelij, največje delo, kar jih je bilo napisanih o Kristusu. Na tem mestu ne gre, da bi označevali razlike med sinoptiki in Janezovim evangelijem, poudarimo lahko, da Janez dopolnjuje Marka, Mateja in Luko. Nešteto razlag od Origena dalje do danes je bilo napisanih o Janezovem evangeliju, a do današnjih dni evangelist ni našel sebi primernega razlagalca. Njegov evangelij je »duhovni evangelij«, kot ga je označil že Klemen Aleksandrijski, zato ga ne moremo razumeti z nobeno še tako popolno filološko- zgodovinsko razlago.

Janezov evangelij se začenja s predgovorom: » V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog, in ta je bila v začetku pri Bogu.« Grški izraz logos pomeni več kakor slovenska beseda, pomeni večno Besedo, ki jo govori Bog in je Bog sam. V Janezovem evangeliju se srečujemo z mnogimi dogodki iz Jezusovega življenja in delovanja, ki jih drugi evangeliji ne omenjajo, tako npr. svatbo v Kani galilejski, nočni pogovor z Nikodemom, Jezusov razgovor s Samarijanko pri Jakobovem vodnjaku, Kristusovo srečanje z grešnico. Vsebina njegovega evangelija je poudarjena z besedami: »Jaz sem luč sveta« (8,12). V Janezovem evangeliju imenuje Gospod sebe »dobrega pastirja« (10,11), govori o sebi, da je »pot in resnica in življenje« (14,6), »kruh življenja« (6,48). Že patristika in sholastika sta priznali Janezovemu evangeliju izredno globokost misli, umetniško zgradbo in preprosto ter jasno izražanje. Janez je zaključil delo evangelistov: v njegovem evangeliju so povzeti vsi evangeliji. Marko je bil prvi, Janez zadnji izmed štirih evangelistov. V Janezovem evangeliju je skrito božje ozračje. Nič čudnega, če ga mnogi imenujejo sonce sveta. Kristusovo božanstvo odseva iz vsake Janezove besede.

Janez je bil najmlajši izmed Kristusovih učencev in je tudi vse preživel. Vsi drugi so v najboljših letih umrli, Janez je še živel in dočakal visoko starost. Iz njegovih zadnjih let je ohranjena očarljiva zgodba, ki jo je zapisal Hieronim. Zgodovinsko gledano, je pozno izpričana, vendar zato nič manj verjetna. Starost nekega izročila ni odločilna za njegovo pristnost. Zgodba je tako značilna za Janeza, da ga nam kot starčka živo prikaže v njegovi podobi: ob podpori dveh mož se je starček Janez udeleževal bogoslužja v Efezu in je ob koncu vsakikrat navzočim šepetaje rekel: »Otročiči, ljubite se med seboj!« Te zmerom se ponavljajoče besede so naposled začele dolgočasiti vernike, zato so mu rekli: »Kaj naj pomenijo te besede, učitelj, zakaj nam jih zmerom ponavljaš?« Janez je obnemel ob tem vprašanju, nekoliko pomislil, nato pa rekel: »Tako je Bog to odločil, in če človek to edino resnično izpolnjuje, je dovolj,« in brž nato spet ponovil: »Otročiči, ljubite se med seboj!« Te besede so sveto volilo evangelista in apostola Janeza. Rad je uporabljal izraz »otročiči«, pogosto ga srečujemo tudi v njegovem pismu: »Otročiči moji, to vam pišem ...«, »Otročiči, poslednja ura je ...«, »Otročiči, nihče naj vas ne zavaja ...«, »Otročiči moji, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, marveč v dejanju in resnici ...« (1 Jn 2,1.18; 3.7.18). Janez je vedel, da je ljubezen vsebina krščanstva, zanj je ljubezen evangelij, ljubezen mu je razpoznavno znamenje med kristjani, zakaj šele ljubezen naredi kristjana za kristjana. Janez je umrl, njegov evangelij pa je ostal, prestal je vse zgodovinske viharje in bo vse čase, dokler bo svet obstajal, ljudem pričeval o tistem, ki ga je Bog poslal.

Janez je dosegel visoko starost. Ko je čutil, da se mu bliža konec, je na ta konec gledal s tisto notranjo vero, ki jo izražajo Kristusove besede: »Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umrje«. Janez je umrl naravne smrti. Legenda celo pripoveduje, da si je sam pripravil grob, šel po stopnicah vanj, legel in umrl. Luka Cranach starejši je ta prizor upodobil v lesorezu. Efežani niti niso mogli verjeti, da je priljubljeni apostol res mrtev. Trdili so, da Janez samo spi in od njegovega diha se še vedno nalahno premika zemlja nad njegovim grobom. Še Avguštin pripoveduje, da so mu verodostojni možje to zatrjevali. Legenda vsebuje čudovito misel: Ko prebiramo Janezov evangelij, čutimo v njem blag in prijeten apostolov dih. Današnji človek, ki takih legend več ne razume, stoji pred pustim grobom v porušeni cerkvi v Efezu, gleda na kamnito nagrobno ploščo in ne ve, kaj naj bi si pri tem mislil. Človek pa, ki se čuti z Janezom notranje, duhovno povezanega, ne strmi v prazno, marveč ga prešinja osrečujoča misel: Janez je umrl, njegova beseda pa živi. Konec evangelija nedvoumno to omenja: »Je pa še mnogo drugega, kar je storil Jezus; in ko bi se vse to popisalo vsako posebej, mislim, da bi ves svet ne obsegel knjig, ki bi jih bilo treba napisati« (21,25). V resnici je svet veliko premajhen, da bi mogel popolnoma dojeti večnega Kristusa, popolnoma ga bomo mogli dojeti šele v večnosti. Še v zadnjem pismu izraža Janez isti občutek z besedami: »Veliko bi ti imel še pisati« (3 Jn 13). Tudi v tem je ostal zvest Gospodu, ki je v svojih poslovilnih besedah rekel: »Še mnogo vam imam povedati, a zdaj bi še ne mogli nositi« On 16,12). Vzlic temu je za človeško razumevanje zelo mnogo vsega, kar nam je Janez zapustil v svojem evangeliju, v razodetju in v pismih: prikazal nam je vzvišene stvari, ki jih je sam gledal v notranji in večni luči. Prizadevajmo si, da bi v njegovem evangeliju doumeli, kar moremo doumeti in tako postali deležni božjega življenja.

Apostola in evangelista Janeza pogosto upodabljajo v skupini z drugimi apostoli, zlasti pri zadnji večerji, pod križem, samega kot evangelista z njegovim simbolom orlom, s kelihom, iz katerega se izvija kača, s kotlom kot simbolom njegovega mučenja; zelo pogosto ga upodabljajo zamaknjenega pri pisanju razodetja.

Za svojega zavetnika so si ga izbrali pisatelji, stavci, tiskarji, ilustratorji, kiparji, steklarji, voskarji, izdelovalci ogledal in viničarji. Je tudi zavetnik 7 župnijskih in 16 podružničnih cerkva v Sloveniji.

Na god sv. Janeza Evangelista je po cerkvenem obredniku v navadi blagoslov vina, ki naj velja za obredno pijačo npr. ob poroki v cerkvi, na sedmini, po sklepanju kupčije ali ob kakšnem slovesu, celo ob smrti. Ponekod so se nekdaj na Šentjanževo kmečki posli selili od enega gospodarja k drugemu.

V Poljanski dolini ob Kolpi (Predgrad) je na ta dan po izročilu praznovanje zimskega kresa s posebnim plesom na prostem.