MATEJ, APOSTOL - 21. september

O življenjski usodi apostola Mateja, priljubljenega ljudskega svetnika, čigar grob časte v Salernu, nam ni mnogo zanesljivo znanega, kar bi moglo obstati tudi pred zgodovinsko kritiko. Kar vemo mimo nove zaveze iz izročila poznejših cerkvenih pisateljev, nosi očitne poteze legende, kakor na primer poročila o apostolovem delovanju v Abesiniji, Partiji ali Perziji. Pomembno je poročilo cerkvenega zgodovinarja Evzebija (HE III, 24,6), da je Matej pred odhodom v te misijonske dežele pridigal najprej Hebrejcem in jim evangelij, ki jim ga je oznanjal, tudi napisal v njihovem jeziku ter jim ga zapustil. Evzebij, ki se opira na starejši zapis prezbiterija Papija, ki pa je njegov pravi smisel v raziskavah vse do danes sporen, istoveti apostola Mateja s pisateljem Matejevega evangelija. Tudi sv. Irenej (druga polovica 2. stoletja) trdi, da je Matej napisal v aramejskem jeziku neki evangeljski spis, a svojo trditev opira na Papijevo pričevanje. Če bi bilo to istenje ustrezno - novozavezna znanost se nagiblje k zanikanju tega istenja - bi nam evangelij sam na široko odprl pogled v bogoslovno mišljenje apostola, o katerem nam sicer nova zaveza ve zelo malo poročati; kajti Matejev evangelij je bogoslovna mojstrovina. Vendar se zdi, da se pripisuje evangelij temu apostolu podobno kakor pripisujejo Davidu psalme, kakor Salomonu, odličnemu učitelju modrosti, Knjigo pregovorov. Matej je duhovni prednik, začetnik izročila, ki se izteka v Matejev evangelij. Prav radi in lahko si predstavljamo, da je ta apostol s posebno ljubeznijo zbiral besede svojega Gospoda in Učitelja, jih sestavljal, primerjal in izročal dalje ter tako ustvarjal temeljni zaklad zbirke Gospodovih besed, ki je poleg Markovega evangelija postala najpomembnejši vir za evangelista »evangelija po Mateju«. Poznejši evangelist je bil tako po pravici imenovan po začetniku izročila, duhovni naslednik za prednikom; zlasti še, ker se je evangelist popolnoma v duhu apostola Mateja trudil s posebno skrbnostjo za Jezusove, Gospodove besede. V evangeljskih prizorih so Gospodove besede zajete kakor dragoceni kamni, druge Gospodove besede so sestavljene v izdelane »govore«, kakor so govor na gori (pogl. 5-6), prilike o nebeškem kraljestvu (pogl. 13), opomini (pogl. 18), boleče razkrivanje hinavščine farizejev in pismoukov (pog. 23) in eshatološki govor (pog. 24-25), ki so najobsežnejše zbirke Gospodovih besed, kar jih poznamo.

Apostol Matej je omenjen v vseh seznamih apostolov, zdaj na sedmem (Mk 3,18; Lk 6,15), zdaj na osmem mestu (Mt 10,3; Apd 1,3); zmerom je omenjen zraven Tomaža med dvanajsterimi, kar pomeni, da je pripadal najožjemu Jezusovemu krogu učencev, k zvestim, ki jih Učenikovi neuspehi niso prestrašili, da ne bi verovali v njegovo poslanstvo. Apostolovo ime je grška oblika hebrejskega imena Mattai, nastalega iz Mattanjah, kar pomeni »božji dar« ali »zvesti«. Matejev evangelij ga imenuje v seznamu apostolov »cestninar« (10,3). V Markovem evangeliju je označen kot cestninar (mitničar) Levi, sin Alfejev (2,11). Zaradi te identifikacije izročila vemo tako malo o apostolu Mateju. Če se zanesemo na to izročilo, moremo nekoliko občutiti položaj apostola, človeka, ki ga je Gospod poklical, naj gre za njim (»Hodi za menoj!« Mk 2,14) - brez škode za zgodovinsko-kritično poizvedovanje, zlasti še položaj apostola po volji evangelista Mateja, če ga gledamo z našega stališča; apostolov položaj naj preseva na položaj vernega kristjana vseh časov.

»Od ondod grede je zagledal Jezus pri mitnici sedečega moža, Mateja po imenu, in mu rekel: »Hodi za menoj.« In vstal je ter šel za njim. Ko je bil pa Jezus v hiši pri mizi, glej, je prišlo mnogo cestninarjev in grešnikov in so obedovali z njim in njegovimi učenci. Ko so farizeji to videli, so govorili njegovim učencem: »Zakaj je vaš učenik s cestninarji in grešniki?« Ko je Jezus to slišal, je dejal: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj se pravi: 'Usmiljenja hočem in ne daritve.' Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Mt 9,9-13).

Cestninarja Levija Mateja, ki je opravljal za tiste čase nič kaj častno službo - pobiral je pristojbino za tetrarha Heroda Antipa ali za mesto Kafarnaum - je poklical Jezus: Hodi za menoj! Cestninarji ali mitničarji so pri pobiranju pristojbine na mitnicah dostikrat ljudi grdo odirali, zato so bili pri Judih na najslabšem glasu; stavili so jih v tisto vrsto kakor pogane in očitne grešnike, roparje in razbojnike. Farizeji niso marali z njimi imeti nobenih stikov. Človeka iz te zloglasne druščine je poklical Jezus, naj se mu pridruži. Poprej je pripadal tistim, ki jih je tedanja družba prezirala in sovražila, to so bili cestninarji in grešniki. Ali je bil zdaj kaj na boljšem? V očeh sveta prav nič. Verski voditelji judovskega ljudstva so s prstom kazali tudi na njegove goste: Jezus se je s tem obiskom in v tej družbi ponižal, danes bi rekli »deklasiral«. Matej se ni odzval Jezusovemu pozivu, ker je mislil, da je to bogat gospod, ki bi mu imel plačati veliko cestnino ali pristojbino (mitnine Rimljani kot gospodarji dežele niso sami pobirali, marveč so jo dajali drugim v zakup; zakupniki so jo navadno z dobičkom oddali podzakupnikom, vsi pa so gledali na to, da so čim več spravili v svoj žep). Matej je vedel, da pri Jezusu ne bo zaslužka, saj je bi reven, tako reven, da večkrat ni vedel, kam bi truden lahko glavo položil. Matej je bil tega vabila tako vesel, da je za slovo od osovraženega poklica in ker je postal Jezusov učenec, napravil v svoji hiši gostijo, katere so se poleg Jezusa in učencev udeležili tudi mnogi cestninarji. Matej je vedel, komu se je odzval: Sinu človekovemu, ki je imel oblast odpuščati grehe in je grešnemu ljudstvu oznanjal božje usmiljenje.

Jezus se je zavestno družil s cestninarji in grešniki. S takim ravnanjem v prispodobi hoče reči, da je prišel, da kliče grešnike - in kliče vse, kajti vsi smo grešniki. Blagor tistim, ki za to vedo in se odzovejo klicu kakor Matej: in je vstal ter šel za njim. Kdor gre za Jezusom, vstane iz grešnega spanja in gre za njim v božjem usmiljenju, ki se je pokazalo v Jezusovem razodevajočem delovanju. Pozvani je posredoval Jezusovo pričevanje dalje, postal je učenec, apostol, pravi »božji dar« svetu. Nekdaj zaničevani cestninar je, prerojen v milosti, postal sam posredovalec milosti in »pridiga na gori«, ki nam jo je v evangeliju ohranil, vsa stoletja s svojimi blagri tolaži in dviga uboge in krotke, žalostne in lačne, usmiljene in čiste, miroljubne in trpeče.

Lahko si predstavljamo, da je branja in pisanja vešči cestninar v letih po Jezusovi smrti ustvaril temelj poznejšega, po njem imenovanega evangelija. Razloge ali vsaj namige na to spoznamo iz njegovega pisanja, v katerem srečujemo nenavadno pogoste izraze s področja financ, denarstva in davkarstva, ki jih vsebuje Matejev evangelij; evangelist navaja več vrst denarja kakor drugi evangelisti in uporablja prav posebna imena.

Mnogo pomembneje pa je, da se imamo temu »zvestemu« zahvaliti za pomembno vejo izročila besed našega Gospoda. Čeprav sklepne besede po njem imenovanega evangelija ne spadajo k temu temeljnemu izročilu, vendarle izrekajo Gospodov namen, ki je v pozivu Levija Mateja nazorno pokazal božje usmiljenje kot darilo svetu, ko je poklical tega cestninarja in grešnika, da je po njem nam vsem povedal, da je prišel, da pokliče nas grešnike; in ki je poslal svoje apostole - tako Mateja kakor nas - da grešni svet kliče pod svojo oblast: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih spolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal; in glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,18-20; Mr 16,15-18).

Med evangeliji je Matejev najdaljši; obsega 28 poglavij. Velik del evangelija zavzemajo Kristusovi govori. Vsebinsko se v evangeliju dobro razločijo trije večji deli: a) zgodovina Jezusove mladosti (pogl. 1, 2); b) Jezusovo javno delovanje (3-25), ki zajema: pripravo na javno delo (3,1-4, 11), delovanje v Galileji 4,12-18,35), delovanje v Judeji (pogl. 19-25); c) Jezusovo trpljenje in poveličanje (pogl. 26-28). Oblikovno in glede na celotno sestavo je Matejev evangelij med vsemi najbolj umetno zasnovan. Kristusovih govorov in dogodkov ne podaja v časovnem, marveč v vsebinskem redu. Pripovedovanje je mirno, ponekod kar slovesno.

Svetnika upodabljajo s človekom ali angelom kot simbolom prvega evangelija, s knjigo, z mečem ali s helebardo (tudi s sulico), z mošnjo ali okroglo plačilno deščico, kakršne so uporabljali cestninarji. Kot svojega zavetnika ga časte finančni in davčni uradniki, cariniki, menjalci, knjigovodje. V Sloveniji so mu posvečene štiri podružnične cerkve.