MIHAEL – nadangel

 

»Mihael« pomeni »Kdo kakor Bog?« Že po samem imenu je Mihael postavljen v bojno nasprotje do prišepetavanja »kače« v raju, ko prvim staršem lažnivo obljublja enakost z Bogom, če bosta »pogumno« prestopila božjo zapoved. Obenem priča to ime za absolutno vzvišenost (transcendenco) Boga nad vsem, kar je ustvarjenega.

Ime Mihael nastopi prvikrat šele v času po vrnitvi Izraelcev iz babilonske sužnosti. Prerok Daniel označuje Mihaela kot »velikega kneza« (Dan 12,1), ki je zavetnik izraelskega ljudstva in ki se bori za to ljudstvo (Dan 10,13.21). V novi zavezi ga vidimo »v prepiru s hudičem« glede Mojzesovega trupla (Juda 9), kar spet ustreza njegovemu odnosu do Izraelcev. Apostol Juda govori tukaj Judom in se zato opre na legendo (ne da bi hotel jamčiti za njeno resničnost), ki je bila Judom znana, da bi jim prikazal nujnost resnobnega prizadevanja za življenje, kakršno se kristjanu spodobi. V knjigi Razodetja pa Mihael nastopa v simboličnem videnju kot voditelj angelov, ki v silovitem boju s satanom in njegovimi angeli dosežejo sijajno zmago (Raz 12,7-18); vendar pa satan sedaj preusmeri svoj boj zoper Cerkev. Očitno je tukaj Mihael (v skladu s svojo vlogo v Izraelu) prikazan kot angel Jezusovega občestva, Jezusove Cerkve kot dedinje starozaveznega božjega ljudstva.

 

Prva krščanska doba je sprejela ta naziranja, a jih je včasih povezala s predstavami poganske ljudske vernosti, vsaj v nekaterih pogledih. Seveda pa so cerkveni očetje skrbno pazili, da se ne bi v samo vsebino verovanja pritaknile poganske mnogoboštvene prvine. Sv. Mihaela opisujejo kot tistega, ki pripada najvišjim angelom. Bog mu izroča naloge, ki zahtevajo prav posebno moč (prim. Gregor Veliki, Hom. in ev. 34,9); Mihael je poseben priprošnjik za ljudi pred Bogom (Origen); je angel krščanskega ljudstva (Hermov Pastir 8,3,3); je navzoč pri umirajočih, nekako vodi duše v nebesa (prim. nekdanji darovanjski spev pri sv. maši za rajne). V zvezi s tem zadnjim je njegovo zavetništvo pokopaliških kapel in pač tudi tisto upodabljanje, ki se da dokazati šele od 12. stoletja naprej: upodabljanje Mihaela s tehtnico, s katero tehta duše.

 

Prve znane upodobitve sv. Mihaela se začno pojavljati v zgodnjem 6. stoletju. Upodobljen je ali sam ali skupaj z nadangelom Gabrijelom na slavolokih, v apsidah in v plastikah iz slonovine: v dolgi, beli obleki, zlasti kot Kristusov spremljevalec ob njegovem prestolu. Te podobe so bile zelo priljubljene tako na Vzhodu kakor na Zahodu. Poleg tega nastopa upodobljen tudi kot angel - čuvaj npr. na cerkvenih vratih. V srednjem veku, začenši z nemško karolinško-otonsko dobo, nastopa sv. Mihael upodobljen z mečem in sulico kot borec zoper zmaja, nato tudi kot voditelj duš in nekakšen nadzornik raja. Nekoliko sporno je, če je v prizorih vesoljne sodbe tisti angel, ki nastopa s tehtnico za »tehtanje« duš, res mišljen kot Mihael - kar pa z gotovostjo velja za konec srednjega veka in za barok. V zvezi s temi predstavami so (v zgodnjem srednjem veku mnogokrat na višinah postavljene) Mihaelove kapele, ki so včasih rabile tudi kot cerkve-kostnice.

 

Češčenje sv. Mihaela se je iz vzhodne Cerkve polagoma razširilo na Zahod, zlasti od časa prikazovanj sv. Mihaela na Monte Garganu v 5. stoletju, prvikrat 8. maja 492 (seveda to prikazovanje ne spada med verske resnice ali k temeljem vere). Posamezne dežele so že zgodaj častile sv. Mihaela kot svojega zavetnika. Praznik so v Nemčiji vsaj že od časa sinode v Mainzu leta 813 obhajali 29. septembra in s tem dnem povezovali menjave služabništva, konce šol, čas sejmov, mladinskih sprevodov, žetvenih običajev ipd. Bolj ali manj je to prehajalo tudi v naše kraje.

 

V Franciji je bila posebno slovita božja pot na Mont-Saint-Michel, v srednjem veku poleg groba sv. Martina v Toursu najbolj obiskano svetišče v Franciji (od leta 709 naprej). V srednjem veku je bila tam zelo cvetoča benediktinska opatija, ki pa je proti koncu 15. stoletja začela nazadovati.

 

Pri širjenju češčenja sv. Mihaela se srečamo z značilnim pojavom, da je to češčenje povsod nadomestilo češčenje kakega poganskega božanstva. V bližini Hierapolisa v Mali Aziji je stopilo na mesto češčenja bogov termskih vrelcev; v bližini Carigrada, kjer so sv. Mihaelu posvetili cerkev že v 4. stoletju, je sveti nadangel spodrinil Aeskulapa, boga zdravja; v Galiji so na gorskih višinah svetišča boga Merkurja postala cerkve sv. Mihaela (a že veliko prej so tudi na Vzhodu postavljali svetišča sv. Mihaela najrajši na višinah).

 

Ko so tudi v Rimu, skoraj gotovo že ob koncu 5. stoletja, posvetili cerkev sv. Mihaelu, je prišlo do praznika, ki je imel prav do zadnjega časa naslov Dedicatio S. Michaelis Archangeli (posvečenje cerkve sv. nadangela Mihaela). Sploh se je češčenje sv. Mihaela od 8. maja 492, od dne njegovega prikazanja na Monte Garganu v južni Italiji, z viharno naglico in močjo razširilo po zahodni Evropi, posebno še severno od Alp.

 

V Sloveniji je sv. Mihaelu posvečenih 29 župnijskih in 38 podružničnih cerkva.

 

Pred uvedbo nove ureditve bogoslužja po 2. vatikanskem cerkvenem zboru je bila od Leona XIII. naprej po vsej katoliški Cerkvi po tihih mašah uvedena molitev k sv. Mihaelu kot zavetniku vesoljne Cerkve v boju zoper zalezovanje hudobnih duhov.

 

_________________

 

Nadangel Mihael je v krščanstvu sprva veljal za zmagovalca nad satanom, v 12. stoletju pa so ga začeli slikati s tehtnico v roki. Tako se je pokristjanila predstava tehtanja duš po smrti, kar so poznali že stari Egipčani, Perzijci in nazadnje Grki. V našem izročilu obstaja o nadangelu Mihaelu, ki tehta duše, več pesmi, v katerih spet odseva izredno zaupanje Slovencev v Marijino pomoč. Ko se namreč pokaže, da duša ne dosega teže, ki je potrebna za zveličanje, Marija potoči tri solze na Mihaelovo tehtnico in tako dopolni težo.

 

Zaradi predstave, da je Mihael spremljevalec duš v onostranstvo, je bila nekdaj ponekod na Koroškem navada, da so gospodinje na ta dan spekle hlebčke, ki so jih otroci pobirali od hiše do hiše kot miloščino v korist dušam v vicah. Vreme na mihaelovo napoveduje, kakšna bo zima. Ponekod je bil to dan, ko so se selili kmečki posli k drugemu gospodarju, marsikje pa je po mihaelovem začetek trgatve.