SV. NEŽA (AGNES), rimska mučenka - 21. januar

Neža, Agnes (ime pomeni »jagnje«, v prenesenem pomenu pa »čista«) je ena najbolj prikupnih svetniških podob prvih krščanskih stoletij. Komaj je odrasla otroštvu, je že postala mučenka za Jezusa Kristusa. Kdaj je to bilo, se ne da ugotoviti. Nekateri sodijo, da pod cesarjem Valerijanom (258/59), večina pa, da v letu 304, ko je cesar Dioklecijan odredil splošno preganjanje kristjanov. Trdno je znano le, da so truplo mlade mučenke njeni starši pokopali na vrtu svoje pristave ob Nomentanski cesti v Rimu. Nad njenim grobom je dala Konstancija, hči prvega krščanskega cesarja Konstantina, postaviti krasno baziliko, ki so jo v poznejših stoletjih večkrat prezidali. V tej cerkvi blagoslove vsako leto na praznik sv. Neže dva jagenjčka, ki ju potem izroče v oskrbo benediktinkam pri cerkvi sv. Cecilije. Na veliki petek oba jagenjčka zakoljejo v spomin na velikonočno jagnje Jezusa Kristusa. Iz njune volne stkejo palije za nadškofe. Palij je znamenje nadškofovske oblasti; to je dolg, bel trak z vtkanimi črnimi križci. Nadškofje ga nosijo pri slovesnih mašah vrh mašnega plašča. Na praznik apostolov Petra in Pavla papež te palije blagoslovi, potem jih shranijo v pozlačeno bronasto skrinjico na grobu sv. Petra. Kadar je kdo na novo imenovan za nadškofa ali patriarha, dobi tak palij v znamenje, da bo pasel zaupani mu del Kristusove črede v tesni zvezi z naslednikom sv. Petra, ki mu je Gospod izročil vso svojo čredo.

Svetnico so posebno častili v 4. stoletju; štirje največji cerkveni učitelji zahodne Cerkve govore o njej; trije izmed njih so živeli v istem stoletju, v katerem je mlada devica dala svoje življenje za vero v Kristusa. Že sv. Hieronim, ki je bil rojen le nekaj desetletij po njeni smrti, piše, da slave njeno življenje po cerkvah črke in jeziki vseh narodov. Sveta Ambrož in Avguštin jo proslavljata v govorih in knjigah, sv. Gregor Veliki jo je poveličeval v pridigi v cerkvi nad njenim grobom zunaj rimskega obzidja. Ime te svetnice je v prvi mašni evharistični molitvi in v najstarejših liturgičnih knjigah. Poročila sv. Ambroža, papeža Damaza in Prudencija, pesnika iz zgodnje krščanske dobe, pričajo, da je bilo njeno češčenje že zelo razširjeno. Kakor pri mnogih svetnikih in svetnicah zgodnje krščanske dobe se je njena legenda sčasoma dopolnjevala. Prevzela je vase izročila, katerim so radi dodajali čudežne zgodbe. Pri tem jim je bilo manj za zgodovinsko resnico kakor za to, da izrazijo do svetnice svoje spoštovanje, občudovanje in zaupanje, obenem pa mladino spodbujajo k posnemanju.

Po izročilu je bila iz plemenite rimske rodovine in že kot otrok kristjana. V zgodnji mladosti je obljubila Kristusu večno devištvo. Pesnik Prudencij poroča v svojem slavospevu, kako ji je sodnik zagrozil, da bo dal oskruniti njeno deviško čast, ona pa ga je zavrnila: »Kristus ni tako pozabljiv, da ne bi mislil na svoje neveste in bi dopustil pogubiti njihovo zlato sramežljivost. On stoji čistim ob strani in ne dovoli, da bi jim kdo nasilno oropal dragoceni zaklad svetega devištva. Železo, če hočeš, lahko napojiš z mojo krvjo, mojih udov pa ne boš omadeževal s poželjivostjo.« Po pripovedi sv. Ambroža, ki njenega mučeništva sam ni doživel, ampak je povzel poročila starejših kristjanov, so deklici v starosti trinajstih let po dolgem mučenju zaradi neomajne vere v Kristusa z mečem odsekali glavo. Njen god se obhaja od leta 354 na dan 21. januarja (dan njene mučeniške smrti).

Svetnico upodabljajo z jagnjetom v naročju ali zraven sebe, kot Kristusovo nevesto ali nevesto božjega jagnjeta; zakrito z lasmi (ko so ji vzeli obleko, si je s svojimi dolgimi lasmi zakrila deviško telo); z bodalom ali mečem in s palmo (znamenje zmage). Upodabljajo jo tudi ležečo na grmadi, kjer je po legendi ostala v plamenih nedotaknjena. Časte jo kot zavetnico deviške čistosti, je pa tudi zavetnica vrtnarjev.

Na slovenskih tleh so ji posvečene 1 farna cerkev in 17 podružnic (12 od teh cerkva je na ozemlju ljubljanske nadškofije), sicer pa pri nas skoraj ni baročne cerkve brez njenega kipa ali slike. Podobno je tudi drugod po katoliškem svetu.

Ponekod so na njen god v cerkvi darovali volno. Ker v tem času kokoši spet začnejo nesti jajca, ponekod rečejo, »da sv. Neža kuram ritke odveže.« Ponekod na Dolenjskem so se ji dekleta priporočale za ženina. Vreme na njen god napoveduje letino (če je sončno, bo sadje črvivo).

Iz govora sv. Ambroža v čast sv. Neži:

Poročilo pravi o njej, da je bila šele 13 let stara. Kakšna obsodbe vredna krutost, ki niti tako nežni mladosti ni prizanesla; a še več: kakšna moč vere, za katero je pričevala tako nežna mladost! Ali je bilo na tem drobnem telesu sploh kaj prostora za rano? A otrok, ki na njem ni bilo prostora za udarec z mečem, je imel dovolj moči, da je meču kljuboval. Brez strahu je stala pred krvoločnimi krvnikovimi rokami, neomajno ob rožljanju verig, ki so jih privlekli. Kar ponudila je svoje telo morilnemu jeklu besnega vojaka. Še ničesar ni vedela o smrti, a je že bila pripravljena umreti. Če bi jo proti njeni volji hoteli vleči pred žrtvenik, bi sredi plamenov iztegnila svoje roke h Kristusu in bi na Boga sramotečem daritvenem ognju postavila zmagoslavno znamenje zmagovitemu Gospodu.

Vrat in roke so ji deli v verige. A noben sklep (na verigi) ni mogel zajeti tako nežnih udov, zato ji je veriga kar zdrknila z drobnih rok. Način mučenja, kot ga zgodovina mučeništva ne pozna! Ni bila še zmožna prenesti muko, pa je bila že zrela za zmago. Komaj zmožna za boj, je že bila zmožna doseči venec zmage. Ohranila je popoln pogum (za smrt), ko bi se vendar mogla sklicevati na posebno pravico mladosti (in si rešiti življenje).

Nevesta ne bi mogla radostneje hiteti v poročno sobo, kot je hitela ta devica s hitrim korakom na morišče, veseleč se konca. Vsi so jokali; sama ni potočila solze. Večina se je čudila, da tako lahko žrtvuje življenje, ki ga je bila komaj okusila, in da ga je podarila, kot da se je izživela. Vsi so se čudili, da je nastopila kot priča za Boga ta, ki zaradi mladoletnosti v svoji zadevi ni imela pravice do pričevanja. S kakšnimi zastraševalnimi sredstvi je krvnik zbujal strah v njej, s kakšnimi vabami jo je pripravljal k odjenljivosti; in koliko moških si jo je želelo za ženo!

Ona je pa samo izjavila: » Tudi to je žalitev za ženina, če mora čakati na

tisto, ki naj bi mu bila všeč. Kdor me je prvi izbral, naj me ima. Kaj se še obotavljaš, krvnik? Naj vzame konec telo, ki ga morejo ljubiti oči, katerih jaz ne morem ljubiti!«

Tako je stopila pred krvnika, molila in sklonila tilnik. Navzoči so lahko videli, kako se je krvnik stresel, kot bi bil on sam obsojenec, kako se je tresla roka rablju, kako mu je prebledel obraz iz strahu pred nepoznano nevarnostjo. Samo deklica ni kazala nobenega strahu.

Tako imate v eni žrtvi dvojno mučeništvo: mučeništvo devištva in vere. Ostala je devica in si pridobila še mučeništvo.