SV. ROZALIJA, devica, umrla: ok. 1166

Rozalija iz Palerma je živela v 12. stoletju na otoku Siciliji, vendar o njenem življenju ni zanesljivih podatkov. Rodila se je ok. leta 1130 v Palermu, kjer je siciljanski kralj Roger II. imel svoj dvor. Po materi je bila v rodu z njim. Njen oče, grof Sinibaldi, je bil gospodar nad mestecema Coschina in Rosa. Sredi bogastva in sijaja je Rozalija ostala ponižna in se pred snubci umaknila v samoto. S seboj je vzela le sveto razpelo in nekaj nabožnih knjig. Naselila se je v veliki votlini. Ker se ji je zdelo, da je še zmerom preblizu ljudi, se je umaknila v še bolj divjo in skoraj nepristopno skalnato votlino na Romarski gori (Monte Pellegrino), od koder je gledala na Palermo. Po šestnajstih letih preživetih v samoti, je okoli leta 1166 umrla. V letu 1624, ko je razsajala kuga, so prenesli njene posmrtne ostanke v stolnico v Palermo, kjer počivajo še danes v desni prečni ladji. Od takrat jo časte kot zavetnico proti kugi. Rozalija je zavetnica Palerma, časte jo pa po vsej Siciliji. Popotnika, ki se pripelje z ladjo v pristanišče, pozdravlja njen kip z iztegnjenimi rokami že od daleč. Vhod v mesto je tako narejen, da na velikanskem vozu lahko peljejo kip svetnice na njen god skozi mestna vrata. V sako leto na dan 15. julija, ko naj bi našli njene relikvije, gre namreč velika množica njenih častilcev v slovesni procesiji po mestnih ulicah. Domačini in otoški romarji še posebno časte votlino na Monte Pellegrino pri Palermu, kjer se je Rozalija Jezusu na ljubo odrekla posvetni ljubezni in prijetnostim dvornega življenja, da je lahko živela v največji samoti v molitvi in pokori. God sv. Rozalije iz Palerma se od leta 1630 obhaja 4. septembra.

Goethe opisuje v svoji knjigi S poti po Italiji obisk svetišča v votlini na Monte Pellegrino takole:

»Votlina ni prav nič spremenjena; ker pa je iz skal zmerom mezela voda, je bilo potrebno votlino osušiti, in to je edina sprememba. To so napravili tako, da so ob skalnih robovih napeljali svinčene žlebove in jih povezali med seboj ... Voda se odteka deloma v stran, deloma zadaj v čisto posodo, iz katere jo verniki zajemajo in uporabljajo proti zlu vsake vrste. Ko sem vse te stvari natanko ogledoval, je stopil k meni duhovnik ... in mi pokazal na oltar na levi strani votline kot posebno svetišče, nato me je pustil spet samega. Pogledal sem skozi odprtino velikega medeninastega listja svetilk, ki so se bleščale pod oltarjem, pokleknil sem čisto blizu in gledal skozi odprtino. Na notranji strani je bila še ena ograja, spletena iz tanke medeninaste žice, da je bilo mogoče videti predmet zadaj le kakor skozi tančico. Ob siju nekaj svetilk sem zagleda lepo žensko. Ležala je kakor zamaknjena, z napol zatisnjenimi očmi, glava ji je ležala na desnici, okrašeni z mnogimi prstani. Podobe se nisem mogel dovolj nagledati, zdela se mi je nenavadno mikavna. Obleka ji je bila tanjena s pozlačeno pločevino, ki je bila videti res kakor narejena iz zlatega blaga. Glava in roke iz belega marmorja, ne smem reči, da v bogve kako dovršenem slogu, vendar tako naravno in prikupno izdelane, da bi človek mislil da mora dihati in se premikati. Zraven nje stoji majhen angel in je videti, kot da z lilijo pihlja proti njej hlad ... Bila je velika tihota v tej prav tako spet izumrli puščavi, velika čistoča v divji votlini ..., iluzija, ki ti pokaže po- dobo lepe speče ženske, očarujoča še za vajeno oko - dovolj, da sem se le težko odtrgal od tega kraja in sem šele pozno ponoči prišel v Palermo. «

Votlina in vse v njej je danes še prav tako, kakor je opisal Goethe leta 1816.

Svetnico upodabljajo kot puščavnico v rjavi obleki in z razpuščenimi lasmi, z vencem belih rož na glavi, z razpelom in mrtvaško glavo v rokah ali opasano z verigo. Pri nas je znana podoba sv. Rozalije, ki jo je naslikal Fortunat Bergant iz Mekinj pri Kamniku (1721-1769).