SEBASTIJAN, mučenec, 20. januar, + ok. 300,

Za sv. Sebastijana (po naše Boštjan) smo glede zgodovinskih podatkov precej revni. Sv. Ambrož je zapisal, da se je rodil v Milanu, mučeništvo pa dosegel v Rimu. Rimski kronist iz leta 354 je zabeležil njegov grob ob Apijski cesti, nad katerim je zidana lepa cerkev. Odkopali so tudi njegov grob, ki s svojo preprosto, a častitljivo obliko priporoča domnevo, da je bil mučen po letu 250 (morda 258, ni pa nemogoče, da le malo pred letom 300).

Svetnika zgovorneje obravnava legenda, napisana kmalu po letu 400. Po tem sporočilu je bil Sebastijan stotnik cesarske telesne straže. Živel je najprej v Milanu, nato v Rimu, ko je vladal Maksimijan (Herkulij), Dioklecijanov cesarski tovariš. Legenda pravi o njem: »Bil je mož poln modrosti, v govorjenju resničen, v sodbi pravičen, v svetovanju previden, v službi zvest, za pomoč vedno pripravljen, v dobrotljivosti vzoren, v vsem krepostnem življenju odličen. Vojaki so ga častili kakor očeta, vsi dvorjani so mu bili vdani s srčno ljubeznijo. Zakaj bil je pravi božji služabnik in moralo ga je vse ljubiti, ko je bil tako prepojen z božjo milostjo. Kristusu je služil zvesto, pa skrito, ne iz strahu, tudi ne iz sebičnosti, ampak le zato, da je pod plaščem cesarske službe prikrival Kristusovega vojščaka, da bi osrečeval kristjane, ki so v trpljenju pešali, in izročal Bogu duše, ki jih je skušal vzeti hudobni duh. Ko je tako mnogim mučencem vzel strah pred trpljenjem in jih navdušil za krono večne slave, je prišlo na dan, kaj je on; zakaj taka luč ni mogla ostati skrita v temi.«

Kot častnik je imel dostop v ječe in na morišča. Povsod je kristjane tolažil in navduševal za mučeniško smrt. (Dejansko se tedaj še ni začelo preganjanje!) Ko je cesar slišal, da je Sebastijan kristjan, ga je obsodil na smrt. (Res so v rimski državi po letu 297 začeli iz armade odstranjevati kristjane in mnogo stanovitnih so obsodili na smrt.) Maksimijan je ukazal afriškim strelcem, naj Sebastijana gosto obstrele s puščicami, a ne v glavo ali srce, ker je hotel, da umre počasne smrti. Ko je mučenec omahnil, so ga vojaki pustili, da izdihne. Pobožna vdova Irena pa je pol mrtvega odnesla v svojo hišo in mu stregla, dokler ni okreval.

Nato je Sebastijan stopil pred cesarja in mu očital krivico in krvoločno trpinčenje kristjanov. Ko ga je presenečeni cesar prepoznal, mu je rekel junaški stotnik: »Da, zato mi je moj Gospod Jezus Kristus vrnil življenje, da ti morem javno očitati, da kristjane po krivici preganjaš.« Maksimijan ga je nato ukazal odvesti na bližnje dirkališče in tam s koli pobiti.

Mučenčeve telesne ostanke so pokopali v katakombah ob Apijski cesti. Grob so močno častili, zato so pozneje prostor ob njem razširili, nad njim pa postavili veličastno baziliko, ki jo obišče vsak rimski romar, da si pridobi odpustke. Iz cerkve vodijo stopnice do svetnikovega groba. Več njegovih kosti so hranili v kapeli sv. Gregorja I. v Vatikanu, glavo pa v cerkvi »Štirih venčanih« (Quattro Coronati). V 9. stoletju je Gregor IV. dal zanjo napraviti srebrno skrinjo, ki je še ohranjena.

Svetega Boštjana so začeli zgodaj častiti kot priprošnjika zoper kužne in nenadne nalezljive bolezni. (To razlagajo z ljudsko predstavo, da človeka zadene bolezen tako kakor skrivaj sprožena puščica. Ker je svetnik sam nepričakovano ozdravel, so tem bolj zaupali na njegovo priprošnjo, kadar ni bilo nobenih zdravil). Mnogo bratovščin, v pomoč ob epidemijah je nosilo ime tega mučenca. Za zavetnika so si ga izbrali razni stanovi: vojaki, lovci, livarji, kamnoseki, vrtnarji. Bil je in je še priljubljena snov za umetniška upodabljanja, drame in narodne pesmi. Po njegovih božjih poteh so delili posebne puščice, ki naj na priprošnjo sv. Boštjana varujejo zoper okuženja. Ob njegovem godu so nekdaj v isti namen blagoslavljali tudi kruh in pripravljali posebno pijačo. Na Notranjskem so se ta dan selili posli (hlapci, dekle). Skupaj s sv. Fabijanom požene sv. Boštjan sok v drevje in tako naznani bližnji konec zime. V zgodnjih stoletjih je bil sv. Boštjan prvi zavetnik zoper kugo, pozneje pa skupaj s sv. Rokom, ki je polagoma stopil na njegovo mesto. Zdaj je na Slovenskem sv. Sebastijanu posvečenih blizu 30 cerkva.