avtor: Rok Hrženjak

ZGODOVINA MALTEŠKEGA VITEŠKEGA REDA

Suvereni malteški viteški red, ki predstavlja najstarejši križarski viteški red, četrti najstarejši cerkveni red (pred njim so bili ustanovljeni baziljanci, avguštinci in benediktinci) in deluje nepretrgoma od svoje ustanovitve do danes, je v letu 1999 praznoval 900-letnico svoje uradne ustanovitve in delovanja. Ker je red, posebej v Sloveniji, manj znan, je prav, da se na kratko seznanimo z njegovo pestro zgodovino in poslanstvom.

Red ima svoje začetke v letu 1048, ko so trgovci iz najstarejše italijanske republike Amalfi (republika je bila ustanovljena leta 840) začeli pomagati pri obnovi cerkve Božjega groba v Jeruzalemu in obnovi porušenega, nekdaj aktivnega samostana benediktincev. Egiptovski kalif jim je dovolil, da za svoje potrebe zgradijo hospic, ki bo namenjen tako romarjem kot trgovcem. Sprva so ga oskrbovali ponovno naseljeni benediktinci, za katere pa je ena prvih takih ustanov v Jeruzalemu (ki je imela že tradicijo iz mnogih legend) kmalu predstavljala veliko breme. To je opazil brat Gerard (verjetno benediktinski brat laik), ki je bil tudi predstojnik hospica, in osnoval okoli leta 1080 skupnost-bratovščino Sv. Janeza Krstnika, ki bo skrbela za romarje, bolnike in sploh vse, ki so potrebni kakršnekoli pomoči.

Ustanovitev nove skupnosti je pospremil s pomenljivimi besedami: »Naša bratovščina bo nesmrtna, saj je ukoreninjena v revščini tega sveta, obenem pa bodo po Božji volji vedno živeli ljudje, ki si bodo prizadevali za lajšanje trpljenja in lažje prenašanje človeške bede«, kot je zapisano v zgibanki SMBP. Skupnost, ki je postopoma rasla vse od leta 1048 in dobila vidnejšo organizacijsko podobo v letu 1080, je kmalu osnovala tudi prvi hospital; ustanovitelj in prvi predstojnik, blaženi Gerard, pa je benediktinsko regulo (po njej se je ravnala prvotna skupnost) nadomestil z avguštinsko (pred svojo smrtjo 1120 je Gerard sam napravil samostojno redovno pravilo, ki pa, žal, ni ohranjeno).

1. RED V JERUZALEMU

Križarji so 15. julija 1099 po težkih obleganjih zavzeli in osvobodili Jeruzalem, in so jih, utrujene, izmučene od hude julijske vročine, lačne in žejne, predvsem pa ranjene in nekatere hudo bolne, pričakali člani bratovščine sv. Janeza Krstnika, ki je bila v svetem mestu navzoča že nekaj desetletij. V duhu svojega poslanstva, ki je bilo osredotočeno na služenje bližnjim v stiski, zlasti bolnim, zapuščenim in trpečim, so evropskim bojevnikom nudili gostoljubje, nego in oskrbo, kot so to storili prav vsakemu, ne glede na raso ali veroizpoved. Red, ki ga je Pashal II. 13. februarja 1113 potrdil z bulo, je kmalu od jeruzalemskih kraljev dobil mnoge donacije.

Redovni hospital v Jeruzalemu je bil največji v takrat znanem svetu, saj je imel kar 2000 postelj, o čemer pričajo tako romarji kot kronisti tedanjega časa.

V njem so združevali znanje in prakso judovske in arabske medicine, pa tudi evropske, ki jo je zastopala salernska medicinska šola. Po zgledu tega hospitala v Jeruzalemu so začeli nastajati v Evropi manjši redovni hospitali (npr. Pisa, Bari, Otranto, Messina idr.), ki so oblikovali prve redovne konvente in upravne enote, imenovane komende. Več komend je bilo združenih v balijo, ki jo je vodil bali, komendo pa komendator.

Po zgledu reda sv. Janeza (ali z drugimi imeni ivanovcev-johanitov) so se leta 1119 (1120) združili nekateri vitezi v red templarjev (imenovani po palači, v kateri so prebivali in je stala na tempeljski ploščadi), ki je bil kot dopolnilo redu sv. Janeza, saj so se zaobljubili obrambi romarjev. Kmalu so se redovniki reda sv. Janeza zgledovali po templarjih in tudi sami prevzeli vojaške naloge, ki so bile poleg oskrbe bolnikov in romarjev namenjene njihovi obrambi, obenem pa tudi obrambi jeruzalemskega kraljestva. Redovno reklo redovnikov sv. Janeza je bilo sedaj popolno: TUITIO FIDEI ET OBSEQUIUM PAUPERUM, kar pomeni, obramba vere in pomoč ubogim. Obramba je bila v tedanjih razmerah obramba romarjev na romarskih poteh, pomoč ubogim pa bolnišnična in sploh dobrodelna dejavnost, ki je bila vedno temelj reda.

Tako imamo v redu Sv. Janeza tri veje: redovnike – viteze, duhovnike – redovne kaplane in brate – bolniške pomočnike.

Črna redovna obleka je bila prevzeta od benediktincev; kot znak zahvale trgovcem iz pomorske republike Amalfi za pomoč pri gradnji prvega hospica pa bel malteški križ (ime malteški je prišlo kasneje; prvotno je križ heraldično imenovan kot »zarezan šapasti križ« ali celo »oktagonalni križ«), ki so ga nosili na levi rami. Križ simbolizira osmere blagre, ki so življenjsko vodilo redovnih članov, prav tako pa se je vsak član reda obvezal, da bo živel v resnici, da bo imel vero, da se bo kesal grehov, da bo ponižen, da bo ljubil pravico, da bo usmiljen, da bo odkritosrčen in da bo vztrajno prenašal morebitno preganjanje. Tudi teh osem dolžnosti je simboliziral križ na črni redovni tuniki. Prav zaradi črne korne tunike so Arabci redovnike imenovali tudi »črni možje«. Ko so bili redovniki primorani prevzeti tudi vojaške naloge, za katere so dobili dovoljenje od papeža, so prvič uradno izobesili redovno zastavo (od papeža je bila redovna zastava potrjena leta 1130), ki je prapor Sv. Janeza Krstnika - na rdečem pravokotniku bel (srebrn) latinski križ, katerega tramova delita pravokotnik vodoravno in navpično na dve enaki polji. Bel križ je simbol miru, za katerega naj se redovni bratje trudijo povsod tam, kjer je vojna (rdeča barva-kri). Redovniki vitezi so kasneje imeli preko oklepa nekakšno srajco, ki je bila enaka redovni zastavi.

Leta 1136 dobi red v dar prvo utrjeno mesto-trdnjavo Beth Gibelin in kmalu začnejo sami graditi nekakšen venec trdnjav na Bližnjem vzhodu (natančneje v Izraelu, Libanonu, Egiptu, Jordaniji, Siriji in Turčiji) , ki so bile po številu in po mogočnosti odličnejše od templarskih. Arhitekturno je bil tudi način gradnje trdnjav različnejši od templarskega, saj so imeli redovniki Sv. Janeza v večini od njih tudi hospitale.

Šolski primer kastelologije predstavljata Belvoir v Izraelu in Margat v Siriji, kjer je bil nekaj časa sedež njihovega redovnega predstojnika oziroma velikega mojstra (ta naslov je leta 1140 po templarskem zgledu prevzel prvi Gerardov naslednik Raymond du Puy, ki je dal redu prvo ohranjeno redovno pravilo). Najsijajnejši primer križarskih gradov in vojaške arhitekture nasploh pa je Crac de Chevaliers (Sirija), ki je od vseh križarskih gradov tudi največji in najbolj ohranjen. Čeprav je znano, da so templarji kmalu postali veliki bankirji in finančno izredno močni, so redovniki sv. Janeza imeli veliko več posestev, saj so bili že od samih začetkov bolj internacionalno zasnovani (templarji so bili v večini samo Francozi).

2. IZ JERUZALEMA V AKRON

Z bitko pri Hatinu, ki je bila 2. oktobra leta 1187, so križarji izgubili Jeruzalem in se premaknili v Akron, kjer so že leta 1140 imeli svoj hospital redovniki sv. Janeza. Mesto je bilo poimenovano kot »sv. Janez v Akronu« in lahko bi rekli, da so imeli v njem glavno besedo prav redovniki sv. Janeza. Kmalu po prihodu v Akon (Akron) je bil ustanovljen nemški viteški red (1190), ki se je v organizaciji in poslanstvu zgledoval po redu sv. Janeza, kar je kasneje z bulo potrdil papež Gregor IX. Križarska epopeja se je v letu 1291 zaključila in križarski redovi (poleg naštetih treh največjih jih je bilo še nekaj, npr. red sv. Lazarja) so odšli vsak svojo pot.

Nekaj redovnikov je še vedno ostalo in skrbelo v hospitalih za bolnike in romarje. Ker je red sprejemal vse, ne glede na vero, so tedanje oblasti dovolile delovanje bolniških pomočnikov in tistih redovnikov, ki se niso bojevali kot vitezi. Glavnino reda so predstavljali vitezi in zato so bili prisiljeni iskati novo ozemlje. Za skoraj dvajset let so našli svoje novo zatočišče na že obstoječi redovni posesti in utrdbi v Limasolu na Cipru in tudi v bližnjem mestu Kolossi. Bolniška dejavnost reda je stopila nekoliko v ozadje, saj se je začelo poglavje redovnih vitezov kot velikih pomorščakov. Vedno močneje je bila vidna njihova obrambna naloga, saj so postajali branik krščanske Evrope. Po nekakšnih pripravljalnih letih na Cipru so leta 1309 prišli na otok Rodos in postali resnično suvereni ali drugače - postali so prava »viteška država«.

Od tedaj naprej je njihova zastava veljala za državno in še danes velja med vsemi državnimi zastavami za najstarejšo (zaradi mednarodno pravne subjektivitete reda jo veksilologija prišteva med državne zastave).

3. RODOŠKI VITEZI

Na Rodosu so se ob pomoči domačih rodoških mornarjev usposobili za plutje po Sredozemlju in kmalu nevarno ogrozili muslimansko vojsko (turško vojsko), saj so jo poleg majhnih bitk porazili tudi v večjih, npr. leta 1440, 1446, 1469 in 1480. Turki so doživeli največji poraz leta 1480, ko je turško vojsko in ladjevje, ki je štelo približno 70.000 mož, vodil Paleolog, ki je bil eden najboljših vojskovodij turškega vladarja Mehmeda II. Bitka je trajala od 23. maja do 18. avgusta, ko so se poraženi Turki z velikimi izgubami umaknili (po poročilih kronistov je bilo 9000 Turkov mrtvih in 30.000 ranjenih).

Redovnike Sv. Janeza oziroma rodoške viteze je vodil veliki mojster fra Pierre d'Ambusson, ki je z izjemno strategijo, v enem od spopadov nad turško ladjevje poslal celo goreče ladje, in z močnim zaupanjem v božjo pomoč popeljal 450 vitezov in 4000 vojakov do zmage. Rodos je postal glavno pristanišče za vse trgovce, ki so trgovali s Sirijo ali z Egiptom. Rodoški vitezi so prevzeli nadzor nad vzhodnim Sredozemljem, ki so ga obvladovali tudi z napadanjem turškega in muslimanskega ladjevja.

Leta 1522, natančneje 24. junija, se je pred otokom Rodosom pojavil sultan Sulejman Veličastni z 250 ladjami in 200.000 vojaki. Napadli so 600 rodoških vitezov in približno 6000 vojakov, ki jih je vodil veliki mojster fra Philippe Villiers de 1'Isle Adam. Bitka je trajala šest mesecev in Turki so izgubili že polovico svojih bojevnikov, ko sta veliki mojster rodoških vitezov in Sulejman Veličastni sklenila premirje in rodoški vitezi so podpisali predajo 20. decembra.

4. IZGUBA RODOSA

Rodoški vitezi so v novoletni noči leta 1522 z veliko ladjo in petdesetimi spremljevalnimi ladjami odpluli z več kot 210-letnega »bivališča«. V tem konvoju je bilo kakih 180 vitezov in še 4000 Rodošanov, ki so se prostovoljno odločili, da zapustijo otok skupaj z vitezi. Sulejman se je resnično izkazal kot »veličastni«, saj je dovolil rodoškim vitezom, da s seboj vzamejo vse preostalo orožje, arhive in dragocenosti. Med največje dragocenosti so sodile relikvije, kot je desna roka sv. Janeza Krstnika, košček lesa Kristusovega križa, trn s trnove krone ter ikona filermske Matere Božje iz samostana na gori Filermos, ki je bila izhodiščna točka njihovega zavzetja otoka leta 1309 (otok so odkupili, vendar pa ni šlo brez bojev, saj so bili poleg nekaterih domačinov najbolj vztrajni nasprotniki ravno Turki).

Od leta 1523 do leta 1530 so vitezi izbirali različna mesta za svoje središče v času eksila, saj so še vedno upali, da se bodo ponovno vrnili na otok Rodos. Tako so bili nekaj časa v mestu Kandija na Kreti, nato v Mesini in v mestu Civitavecchia. Nato so imeli svojo začasno rezidenco štiri leta v Viterbu.

MALTEŠKI VITEZI

Ko je kralj Karel V. Habsburški slišal za pol leta trajajočo bitko na Rodosu in za hrabro vojskovanje rodoških vitezov, je vzkliknil: »Do sedaj ni bila nobena bitka v zgodovini tako dobro izgubljena kot ravno ta na Rodosu.« S tem je dal rodoškim vitezom izredno priznanje za njihovo hrabrost in kot materialni dokaz za njihov pogum tudi otok Malto v letu 1530. Vemo, da je bil Karel V. tudi kralj obeh Sicilij in zelo prav mu je prišla nekakšna »vojna krajina«, ki jo bo z rodoškimi vitezi predstavljal otok Malta. Bivanje na tem otoku pomeni tudi čas največje moči reda, saj je pomenila Malta najboljšo strateško točko v Sredozemlju ter učinkovit branik proti turškim napadom. Prav na Malti so postali vitezi najmočnejša pomorska sila Sredozemlja in tako so skoraj 270 let nadzorovali plovbo med Evropo in Bližnjim vzhodom. Prav v tem obdobju so imeli izredno močno ladjevje, ki ga je odlikoval galeon (predhodnik galeona) Sv. Ana, zgrajen leta 1524 kot najmogočnejši med vsemi. Kot verjetno prvi v pomorski zgodovini je imel opločje iz kovine (podvodni del), tri jambore ter 50 težkih topov, razvrščenih na obeh straneh dveh palub. Na galeonu je bilo prostora za 600 ljudi ter hrane in pijače za njihovo oskrbo za šest mesecev (nosilnost galeona je bila 3000 ton).

Vse ladje so morale biti v stalni pripravljenosti za obrambo ob morebitnih napadih in obleganjih. Napadi Turkov so se vrstili še naprej, a vedno so bili močno poraženi. V zgodovino se je gotovo najbolj zapisala bitka v letu 1565, v kateri so med 18. majem in 8. septembrom vitezi (500 vitezov in 1800 vojakov) porazili 373 turških ladij in 25.000 Turkov (na strani oblegancev je padlo skupno 600 ljudi). Bitko je vodil veliki mojster fra Jean de la Vallette, po katerem so leta 1566 poimenovali na novo zgrajeno glavno mesto. Ker je prihajala finančna podpora iz evropskih komend in od raznih evropskih dvorov, so na Malti kmalu zgradili veliko prečudovitih stavb. Že leta 1532 so vitezi postavili velik hospital, v katerem so bolnikom (»gospodom bolnikom« kot so jih iz spoštovanja radi imenovali) stregli vitezi sami v znak ponižnosti in zavedanja njihovega primarnega poslanstva in to »bel kruh na srebrnih krožnikih«, kot to opisuje tedanji kronist. Hospitalu so priključili šolo za anatomijo, kirurgijo in farmacijo. Izjemno mogočna je palača velikega mojstra; višek arhitekturnega in umetniškega ustvarjanja na Malti pa predstavlja samostanska cerkev sv. Janeza Krstnika, ki je bila dokončana leta 1577 in v kateri so ohranjena dela največjih umetnikov tedanjega časa: Caravaggia, Matie Pretija, Rubensa).

Ker so lahko postali člani reda le tisti, ki so bili plemiškega porekla in so izvirali iz pomembne plemiške rodbine, je bil za vse ostale, ki niso bili plemiškega izvora, vstop v red nemogoč. Redko izjemo predstavlja slikar Caravaggio, ki se je kljub neplemiškem poreklu lahko pridružil temu častitljivemu redu. Malteški vitezi, ki jih je prvi s tem imenom imenoval papež Klemen VII. (preden je postal papež, je bil celo prior reda), so s svojimi pomorskimi izkušnjami odločilno prispevali k zmagi pri Lepantu 1571 in zaradi velikega ugleda in moči reda, pa tudi zaradi vrlin velikih mojstrov, je dobil veliki mojster malteškega reda leta 1607 naslov kneza Svetega rimskega cesarstva z nazivom »visokost«. Leta 1630 je papež temu nazivu dodal še naziv »eminenca«, kar pomeni, da je bil veliki mojster malteškega reda na isti stopnji kot kardinali katoliške cerkve. Uradni naziv velikega mojstra je še danes »njegova nadvse eminentna visokost«, protokolarno precedenčno mesto v zboru kardinalov pa za najmlajšim kardinalom dijakonom (najmlajšim po posvetitvi). Zaradi svojega najdaljšega obdobja na Malti se danes red imenuje malteški red (celotno ime reda je: Suvereni vojaški /viteški/ in bolničarski red Sv. Janeza Krstnika iz Jeruzalema, Rodosa in Malte), kar je vplivalo tudi na ime maltezarji (v germanskem svetu se je nekdaj uveljavilo celo ime špitalarji).

1. IZ MALTE V RIM

Dne 12. junija leta 1798 je Malto zasedel Napoleon in vitezi so morali Malto zapustiti, proti Napoleonu se niso bojevali, saj so orožje povzdignili le zoper muslimane. Po vmesnih začasnih postajah v Messini, Catanii in Ferrari so prišli leta 1834 v Rim. Od tedaj naprej je red spet postavil v ospredje svoje prvotno poslanstvo: to je pomoč ubogim, obramba vere pa nikakor ni bila več vezana na orožje, pač pa na zgledno katoliško življenje v luči Kristusovega evangelija.

Suvereni malteški viteški red ima približno 12 500 članov (vitezov, dam in duhovnikov), s svojimi prostovoljci, združenimi v malteških bolniških ustanovah, pa je prisoten tako rekoč po vsem svetu. Prostovoljci reda se trudijo, da bi s svojimi močmi blažili osmere stiske in slabosti sveta, ki jih poleg osmerih blagrov simbolizira malteški križ na njihovih delovnih uniformah. Te stiske in slabosti so naslednje: bolezen in zapuščenost, izguba domovine in lakota, pomanjkanje ljubezni in krivica, ravnodušnost in nevera. Suvereni malteški viteški red ima v več kot 100 državah po svetu 71 svojih bolnišnic, 26 domov za ostarele, več deset vrtcev, 13 domov za prizadete, več kot 700 centrov za prvo pomoč in druge človekoljubne ustanove. Ker pa ima Suvereni malteški viteški red status mednarodno pravnega subjekta, ima tudi polnopravne diplomatske odnose z 82 državami.

SLOVENIJA IN MALTEŠKI VITEŠKI RED

Na današnjem slovenskem ozemlju je bil red prisoten kar s tremi komendami, in sicer: v Melju pri Mariboru, v Komendi pri Kamniku in na Polzeli. Najstarejša redovna posest pri nas je bila v Melju pri Mariboru, kjer segajo prve omembe v leto 1217, z delovanjem pa je prenehala leta 1800. Drugo najstarejšo in hkrati najdlje delujočo komendo predstavlja Komenda pri Kamniku (od leta 1256 do leta 1892), o kateri je v Slavi vojvodine Kranjske pisal tudi Valvasor, ko je opisoval telovsko procesijo na konjih, ki so jo v Komendo, skupaj s konjerejo, prinesli prav malteški vitezi. Gotovo je redovna posest v Komendi najbolj znana po velikem Slovencu Petru Pavlu Glavarju, duhovniku, domoljubu in čebelarju. Najmlajšo komendo od vseh predstavlja Polzela, ki je bila redovna posest od leta 1263 do leta 1779.

Leta 1754 so začeli malteški vitezi s komende Polzela graditi čudovito baročno romarsko cerkev Sv. Križa na 733 m visoki gori Oljki in jo tri leta kasneje tudi dogradili. Na ptujskem gradu so ohranjeni veliki oljni portreti treh komendatorjev iz grofovske rodbine Herberstein, ki so bili v vrsti mnogih komendatorjev redovnih posesti pri nas.

S prenehanjem delovanja redovnih komend se je za nekaj časa prekinila tudi vez med malteškim viteškim redom in slovenskim ozemljem. Prekinitev je bila resnično začasna. Z Republiko Slovenijo je Suvereni malteški viteški red vzpostavil diplomatske odnose 5. julija 1992 s podpisom meddržavnega protokola. Poštno konvencijo s Slovenijo je SMVR podpisal 26. marca 1993, ob tem pa so izdali priložnostno znamko z malteškim grbom in slovenskim »grbom«. 19. maja 1995 pa je Slovenijo obiskal 78. veliki mojster, njegova nadvse eminentna visokost, knez fra Andrew W. N. Bertie (veliki mojster je potomec kraljice Marije Stuart in nečak lorda Winstona Churchilla). Red še vedno tiska lastne znamke, saj ima z mnogimi državami sklenjene poštne konvencije, denar–scudi in grane/gizni, pa ima samo še zbirateljsko vrednost. Vedno manj uporabljajo tudi lastne avtomobilske tablice; potni list Suverenega malteškega viteškega reda imajo vsi veleposlaniki reda in člani Suverenega sveta.

SUVERENI MALTEŠKI VITEŠKI RED V SVETU

Od avgusta 1994 ima SMVR status stalnega opazovalca v Generalni skupščini Združenih narodov, redne delegacije pa ima akreditirane pri številnih mednarodnih agencijah in institucijah, kot npr. pri Evropskem centru Združenih narodov v Ženevi, pri Svetu Evrope v Strasbourgu, pri Komisiji Evropske unije v Bruslju, pri UNESCU v Parizu, pri Mednarodnem inštitutu za človekove pravice v San Remu in pri Mednarodnem odboru Rdečega križa. Poleg naštetega ima svoje opazovalce v organizacijah, kot so FA0, WHO in UNCHR.

Med člani Suverenega malteškega viteškega reda so tudi vidne osebnosti javnega življenja, kot npr. španski kralj Juan Carlos, monaški knez Rainier III., liechtensteinski knez Hans Adam II., italijanski predsednik Oscar Luigi Scalfaro, veleposlanica ZDA pri Svetem sedežu Corinne Boggs idr. Vsa bogata dejavnost reda se je še na poseben način izkazala za pravilno, ob praznovanju 900-letnice obstoja reda leta 1999. Glavna in otvoritvena slovesnost je bila od 4. do 8. decembra 1998 na Malti, kjer se je zbralo nad 800 malteških vitezov in dam. Kardinal patronus, ki ga za malteški red imenuje papež sam, njegova eminenca, Pio Laghiju, je prebral papeževo poslanico, v kateri se njim in Bogu zahvaljuje za 900-letno delo in želi, da bi svoje poslanstvo z enako vnemo nadaljevali v tretjem tisočletju.

ZGODOVINA MALTEŠKIH BOLNIŠNIC V SREDNJI EVROPI

V 13. stoletju so bile v srednji Evropi ustanovljene številne ivanovske (malteške) cerkve. Najdemo jih na južnem Češkem, po vseh sedanjih avstrijskih zveznih deželah in v Sloveniji. Tukaj sta znani ustanovi v Melju pri Mariboru in v Sv. Petru na Kranjskem, današnji Komendi. To so bile dostikrat prve bolnišnice na sploh v deželi. Nekateri kraji so zaradi tega dobili krajevno ime »špital«. Nekoliko pozneje, vendar tudi v 13. stoletju, so deželni gospodje v mestih ustanovili bolnišnice, ki so bile potem izročene ivanovcem, kot na primer Fürstenfeld na Štajerskem in Feldkirch na Predarlskem.

Te bolnišnice, imenovane hospici, so bile sicer zunaj utrjenih krajev in naselbin. V mestih so, ko se je začelo temniti zaprli mestna vrata. V ivanovskih hospicih, ki so bili zunaj mest, pa so lahko bolnike in romarje sprejemali tudi ponoči.

Ti hospici so bili vedno povezani z majhnimi cerkvami, ki bi nekaterim danes rekli kapele. Značilna ivanovska cerkev je bila dvonadstropna. Hospic je bil s cerkvijo tako povezan, da je vsak bolnik lahko s svoje postelje videl na oltar in sodoživljal mašno daritev.

Ivanovske cerkve so bile zaradi verske vzgoje romarjev in bolnikov bogato okrašene s freskami. Danes so še ohranjene čudovite romanske freske v Taufersu v Vintschgauu na južnem Tirolskem ob švicarski meji.

Najslavnejši od vseh ivanovskih hospicev tedanjega časa pa je bil v Jeruzalemu. To je bila največja bolnišnica tedanjega sveta. Njena zdravstvena raven je bila zaradi vpliva Arabcev precej višja od evropske.

Tedaj je bila arabska medicina precej bolj razvita od tiste v zahodnih deželah, ker so Arabci veliko medicinskega znanja prevzeli od starih Grkov in ga dalje razvijali. Samoumevno je, da so od teh izkušenj imeli koristi tudi ivanovski hospici v 13. stoletju v naših deželah. Tako se lahko ponosni oziramo na bolnišnico, ki je bila v Komendi ustanovljena pred sedemsto leti.