Predstavitev restavriranja velikega oltarja
zadnje Kristusove večerje,
sobota 10. 09. 2005
Spoštovani, najprej vas vse lepo pozdravljam.
Zbrali smo se da proslavimo dokončanje
zahtevnega podviga, restavratorske obnove velikega oltarja.
Ta
veseli dan posvečam spominu meni dragemu kolegu dr. Sergeju Vrišerju,
največjemu poznavalcu umetniškega opusa Ferdinanda Galla, katerega spoznanja in
ugotovitve bom uporabil za bežno predstavitev velikega oltarja zadnje Kristusove
večerje. Prvotno podobo oltarja v vsem njegovem sijaju so nam razkrili
restavrator Andrej Šebalj in njegovi sodelavci. Njihovo delo je svojevrsten
poklon kiparju Ferdinandu Gallu.
Kvalitetno
opravljeno delo, ki žari v vsem svojem bogastvu, je rezultat dobrega
sodelovanja med lastnikom, župljani, strokovno službo, restavratorji in vsemi
ljudmi dobre volje, ki so pripomogli, da si lahko danes na Gori Oljki s ponosom
čestitamo za dobro opravljena dela.
Življenjski podatki o Ferdinandu
GALLU so skromni. Rodil se je okoli leta 1709. Ne vemo kje
je preživljal mladost. Tudi njegov življenjski in umetniški začetek sta zavita
v temo. Prva kiparjeva dokumentirana
dela srečujemo šele leta 1754, ko mu je bilo petinštirideset let in je bil že
profilirana osebnost ter je v Celju in njegovem zaledju zavzemal vodilni
položaj. Zdi se, da ob njegovem nastopu v Celju ni bilo druge ali močnejše
delavnice in tako je bil Gallo v drugi polovici stoletja domala brez tekmeca.
Ferdinand Gallo je umrl 29. novembra 1788 v Celju, kjer je imel svojo
delavnico.
Gallovi
oltarji so še v mnogih cerkvah. Tako na primer na Sladki Gori, v Šaleku, na
Svetini, v Braslovčah. Več njegovih del hrani Pokrajinski muzej v Celju v
posebni Gallovi sobi.
Veliki
oltar posvečen zadnji Kristusovi večerji je nastal okoli leta 1766. Da gre za delo
najkvalitetnejšega in glavnega predstavnika poznobaročne
sakralne plastike na slovenskem Štajerskem, govori oltarni nastavek sam, saj izpričuje
nedvoumno kvaliteto tako po umetniški plati, kot kompozicijski zasnovi in sami
tehnološki izvedbi.
Veliki
oltar je v prostor prezbiterija, postavljen tako, da ga je mogoče obhoditi.
Dominantnost oltarja v prostoru poudarja kovinska ograja obhajilne mize, s
katero je omejen prostor pred oltarjem. Oltarni nastavek ima lahko razberljivo
ikonografsko shemo. V spodnjem delu ob mizi sedi dvanajst vidno razburjenih
apostolov ob sklepnem dejanju zadnje večerje s Kristusom. Nad apostoli je
dekorativno oblikovan baldahinski nastavek z angeli. Namiguje na nebeško
kraljestvo, ki ga bodo deležni verujoči po Odrešnikovi smrti na križu, ki je
upodobljena na vrhu oltarnega nastavka
(križanega Kristusa je restavriral restavrator Drago Bac). Jagnje na
mizi je predpodoba žrtvene smrti Kristusa. Navezuje se na prizor iz stare
zaveze, kjer Abraham namesto Izaka daruje jagnje.
Oltarna
slika Fotunanta Breganta s prizorom Kristusa na Gori Oljki iz okoli leta 1780,
je postna slika in je sestavni, čeprav, začasni del ikonografske sheme, napoved
zadnje večerje in pasijona samega.
V
delu Ferdinanda Galla se prepletajo vplivi reprezentativnega severnega
kiparstva s čustveno obarvanim ljudskim rezbarstvom. Razgibano oltarno
arhitekturo spremlja živahna rokokojska ornamentika. Značilne so tudi manieristično
sloke figure, ki kažejo na graške vzore, predvsem na delo Vita Königerja.
Ena od značilnosti v opusu Ferdinanda Galla je slikovita zasnova njegovih
oltarjev. Veliki oltar na Gori Oljki pa se od drugih njegovih oltarjev loči v izjemnem
načinu postavitve,
ki mu ni para v slovenskem prostoru. Oltarni nastavek je sestavljen iz lesenih
brun, v katere je na prednji strani izrezljana dekorativna rokokojska
ornamentika. Ta posebnost v sami izvedbi govori v prid tezi dr. Sergeja
Vrišerja, da so oltarji v celoti, tudi kar zadeva arhitekturo in
okrasje, nastajali po Gallovi zamisli.
Nadaljnja Gallova
značilnost je »strah pred praznino«, kar pomeni, da so njegovi oltarji natrpani
s plastičnimi nadrobnostmi. Značilnost je tudi oblikovanje središčnih niš. Tu
je ustvarjena ena sama velika niša, v kateri je kipar razvrstil večjo figuralno
skupino. Dogajanje je seveda uglašeno po sakralni ikonografiji, spremlja pa ga
baročno gledališko vzdušje, mikavno tudi za posvetno oko. Ta scenskost je pri
Gallu posebnost, ki je pri drugih naših kiparjih manj zaznavna.
Ustvarjanje scenskega
videza je najizvirnejši element Gallovega dela na Gori Oljki. Ustaljeni
nastavek se je umaknil razgibani, rokokojsko ornamentirani steni, pred katero
so posedli igralci v prizoru Zadnje večerje. Ti so že povsem ločeni od
nastavka. V kompozicijo je premišljeno vključil tudi svetlobo. Na bakreno
osnovo lazurirana prusko modra barva ozadja baldahina za hrbti apostolov s
Kristusom, ustvarja ob različnih svetlobah različne vizualne učinke in poustvarja
menjavo razpoloženj glavnih protagonistov.
Gallova posebnost so tudi
figure, ki so manieristično sloke, s sorazmerno majhnimi glavami in živahno
gestikulirajo. Figure imajo poudarjene oči in kratko spodnjo čeljust. Za moške
so sprva značilne razvihrane, pozneje pa mehko valovite brade. Močni patos
Gallovih likov je tu opuščen in nadomeščen s površno psihično karakterizacijo.
Manjkajočo izraznost in pričevalnost sleherne figure, je Gallo
nadomestil z gostobesednim pripovedovanjem, s skupinskim nastopanjem figur.
Posebej velja
spregovoriti o draperiji. Kipar se obdelavi oblačil posveča z domiselnostjo in
so mnoge njegove figure mikavne predvsem zaradi bogatega življenja gub. Gubanje
je zdaj drobno in lijoče, zdaj trdo in oglato, a vseskozi razgibano.
Vse navedene osebne
slogovne značilnosti v opusu Ferdinanda Galla se na restavriranem oltarju sedaj
kažejo v jasnejši luči.
Zato bi se čisto na koncu rad zahvalil restavratorju Andreju Šebalju za dobro in
kvalitetno opravljeno delo pri restavriranju velikega oltarja. Pokazal je
izjemno vestnost pri delu, široko paleto tehnoloških znanj in kooperativnost
pri konservatorskih odločitvah.
Hvala.
Bogdan Badovinac, univ. dipl. um. zgod.