Dobrič, p.c. sv. Križa na Gori Oljki

 

 

 

 

Predstavitev restavriranja velikega oltarja

zadnje Kristusove večerje,

 

sobota 10. 09. 2005

 

 

 

Spoštovani, najprej vas vse lepo pozdravljam.

 

Zbrali smo se da proslavimo dokončanje zahtevnega podviga, restavratorske obnove velikega oltarja.

 

Ta veseli dan posvečam spominu meni dragemu kolegu dr. Sergeju Vrišerju, največjemu poznavalcu umetniškega opusa Ferdinanda Galla, katerega spoznanja in ugotovitve bom uporabil za bežno predstavitev velikega oltarja zadnje Kristusove večerje. Prvotno podobo oltarja v vsem njegovem sijaju so nam razkrili restavrator Andrej Šebalj in njegovi sodelavci. Njihovo delo je svojevrsten poklon kiparju Ferdinandu Gallu.

 

Kvalitetno opravljeno delo, ki žari v vsem svojem bogastvu, je rezultat dobrega sodelovanja med lastnikom, župljani, strokovno službo, restavratorji in vsemi ljudmi dobre volje, ki so pripomogli, da si lahko danes na Gori Oljki s ponosom čestitamo za dobro opravljena dela.

 

Življenjski podatki o Ferdinandu GALLU so skromni. Rodil se je okoli leta 1709. Ne vemo kje je preživljal mladost. Tudi njegov življenjski in umetniški začetek sta zavita v temo. Prva kiparjeva dokumentirana dela srečujemo šele leta 1754, ko mu je bilo petinštirideset let in je bil že profilirana osebnost ter je v Celju in njegovem zaledju zavzemal vodilni položaj. Zdi se, da ob njegovem nastopu v Celju ni bilo druge ali močnejše delavnice in tako je bil Gallo v drugi polovici stoletja domala brez tekmeca. Ferdinand Gallo je umrl 29. novembra 1788 v Celju, kjer je imel svojo delavnico.

 

Gallovi oltarji so še v mnogih cerkvah. Tako na primer na Sladki Gori, v Šaleku, na Svetini, v Braslovčah. Več njegovih del hrani Pokrajinski muzej v Celju v posebni Gallovi sobi.

 

Veliki oltar posvečen zadnji Kristusovi večerji je nastal okoli leta 1766. Da gre za delo najkvalitetnejšega in glavnega predstavnika poznobaročne sakralne plastike na slovenskem Štajerskem, govori oltarni nastavek sam, saj izpričuje nedvoumno kvaliteto tako po umetniški plati, kot kompozicijski zasnovi in sami tehnološki izvedbi.

 

Veliki oltar je v prostor prezbiterija, postavljen tako, da ga je mogoče obhoditi. Dominantnost oltarja v prostoru poudarja kovinska ograja obhajilne mize, s katero je omejen prostor pred oltarjem. Oltarni nastavek ima lahko razberljivo ikonografsko shemo. V spodnjem delu ob mizi sedi dvanajst vidno razburjenih apostolov ob sklepnem dejanju zadnje večerje s Kristusom. Nad apostoli je dekorativno oblikovan baldahinski nastavek z angeli. Namiguje na nebeško kraljestvo, ki ga bodo deležni verujoči po Odrešnikovi smrti na križu, ki je upodobljena na vrhu oltarnega nastavka  (križanega Kristusa je restavriral restavrator Drago Bac). Jagnje na mizi je predpodoba žrtvene smrti Kristusa. Navezuje se na prizor iz stare zaveze, kjer Abraham namesto Izaka daruje jagnje.

 

Oltarna slika Fotunanta Breganta s prizorom Kristusa na Gori Oljki iz okoli leta 1780, je postna slika in je sestavni, čeprav, začasni del ikonografske sheme, napoved zadnje večerje in pasijona samega.

 

V delu Ferdinanda Galla se prepletajo vplivi reprezentativnega severnega kiparstva s čustveno obarvanim ljudskim rezbarstvom. Razgibano oltarno arhitekturo spremlja živahna rokokojska ornamentika. Značilne so tudi manieristično sloke figure, ki kažejo na graške vzore, predvsem na delo Vita Königerja.

 

Ena od značilnosti v opusu Ferdinanda Galla je slikovita zasnova njegovih oltarjev. Veliki oltar na Gori Oljki pa se od drugih njegovih oltarjev loči v izjemnem načinu postavitve, ki mu ni para v slovenskem prostoru. Oltarni nastavek je sestavljen iz lesenih brun, v katere je na prednji strani izrezljana dekorativna rokokojska ornamentika. Ta posebnost v sami izvedbi govori v prid tezi dr. Sergeja Vrišerja, da so oltarji v celoti, tudi kar zadeva arhitekturo in okrasje, nastajali po Gallovi zamisli.

 

Nadaljnja Gallova značilnost je »strah pred praznino«, kar pomeni, da so njegovi oltarji natrpani s plastičnimi nadrobnostmi. Značilnost je tudi oblikovanje središčnih niš. Tu je ustvarjena ena sama velika niša, v kateri je kipar razvrstil večjo figuralno skupino. Dogajanje je seveda uglašeno po sakralni ikonografiji, spremlja pa ga baročno gledališko vzdušje, mikavno tudi za posvetno oko. Ta scenskost je pri Gallu posebnost, ki je pri drugih naših kiparjih manj zaznavna.

 

Ustvarjanje scenskega videza je najizvirnejši element Gallovega dela na Gori Oljki. Ustaljeni nastavek se je umaknil razgibani, rokokojsko ornamentirani steni, pred katero so posedli igralci v prizoru Zadnje večerje. Ti so že povsem ločeni od nastavka. V kompozicijo je premišljeno vključil tudi svetlobo. Na bakreno osnovo lazurirana prusko modra barva ozadja baldahina za hrbti apostolov s Kristusom, ustvarja ob različnih svetlobah različne vizualne učinke in poustvarja menjavo razpoloženj glavnih protagonistov.

 

Gallova posebnost so tudi figure, ki so manieristično sloke, s sorazmerno majhnimi glavami in živahno gestikulirajo. Figure imajo poudarjene oči in kratko spodnjo čeljust. Za moške so sprva značilne razvihrane, pozneje pa mehko valovite brade. Močni patos Gallovih likov je tu opuščen in nadomeščen s površno psihično karakterizacijo. Manjkajočo izraznost in pričevalnost sleherne figure, je Gallo nadomestil z gostobesednim pripovedovanjem, s skupinskim nastopanjem figur.

 

Posebej velja spregovoriti o draperiji. Kipar se obdelavi oblačil posveča z domiselnostjo in so mnoge njegove figure mikavne predvsem zaradi bogatega življenja gub. Gubanje je zdaj drobno in lijoče, zdaj trdo in oglato, a vseskozi razgibano.

 

Vse navedene osebne slogovne značilnosti v opusu Ferdinanda Galla se na restavriranem oltarju sedaj kažejo v jasnejši luči.

 

Zato bi se čisto na koncu rad zahvalil restavratorju Andreju Šebalju za dobro in kvalitetno opravljeno delo pri restavriranju velikega oltarja. Pokazal je izjemno vestnost pri delu, široko paleto tehnoloških znanj in kooperativnost pri konservatorskih odločitvah.

 

                                                                                                                        

Hvala.

 

Bogdan Badovinac, univ. dipl. um. zgod.

ZVKDS OE Celje