ŽUPNIJA ŠENTJUR PRI CELJU

Področje župnije Šentjur pri Celju je bilo poseljeno že v predzgodovinskem obdobju. O tem pričajo številne arheološke najdbe. V izkopaninah na Rifniku si lahko ogledamo kar dve cerkvi, ki izvirata iz 5. stoletja po Kr.

V srednjem veku je prva omemba sakralnega prostora kapele v gradu Anderburg (ecclesie in castro Anderburch conpetebat) v listini iz leta 1276, kapela pa se omenja tudi v gradu Rifnik v listini iz leta 1342 (capellam in castro de Reichenek).

Prva omemba kraja Šentjur je povezana s cerkvijo Sv. Jurija. Pojavi se v listini, 26. januarja 1340, kot Sv. Jurij pri Anderburgu (vicario ecclesie sancti Georgii in Anderburch). Ves čas od prve omembe cerkve se v listinah omenjajo vikarji, ki so tukaj opravljali božjo službo. Leta 1493 je cesar Friderik III. ustanovil kapitelj v Novem mestu in mu dodelil celotno pražupnijo Ponikva. Kmalu po tem se je vikariat Šentjur odcepil od pražupnije Ponikva in vsaj od leta 1526 poznamo Šentjur kot samostojno župnijo.

Sedanja župnijska cerkev je bila dograjena leta 1721. Tega leta jo je, 20. avgusta, posvetil pičenski škof Frančišek de Marotti, arhidiakon in prošt v Novem mestu.

Trg Šentjur se prvič omenja v listini, 6. novembra 1384 (Sand Joergen in dem markt). V nedeljo pred sv. Jurijem leta 1539 je trg Šentjur dobil pravico do lastnega grba in pečata. Sočasno s tem privilegijem dobi trg tudi pravico do nižjega sodstva.

Podobno kot drugi kraji, je tudi Šentjur močno občutil turško nevarnost. Prvič so Turki vdrli v Šentjur v nedeljo, 20. oktobra 1473, naslednji vdor je bil na god sv. Jakoba leta 1476. Takrat so Turki oskrunili župnijsko cerkev. Paolo Santonino v svojem potopisu poroča, da je, 1. junija 1487, znova posvetil cerkev z oltarji na čast sv. Jurija, sv. Katarine in sv. Nikolaja.

Posebno mesto v zgodovini Šentjurja pripada družini Ipavec, posebej bratoma dr. Benjaminu (1829–1908) in dr. Gustavu (1831–1908), ki sta poleg zdravniške službe kot skladatelja ponesla slavo takratnega Šentjurja v svet. To je čas, ko je Šentjur zablestel na glasbenem področju.

Pomembno vlogo so v javnem življenju župnije odigrali duhovniki. Med njimi velja posebej omeniti zgodovinarja Davorina Trstenjaka, ki je v Šentjurju služboval med leti 1861 in 1868. Nasledil ga je Jožef Hašnik, ki je deloval od leta 1868 do svoje smrti 1883. Prispeval je k utrditvi slovenske narodne zavesti. Leta 1854 je izdal Dobrovoljke, litografirano zbirko, 24 besedil pesmi z napevi. Med domačini izstopa duhovnik in pesnik Valentin Orožen, rojen leta 1808 v Podgradu. Spadal je v Slomškov in Hašnikov krog.