Župnijska cerkev sv. Martina



Splošni videz

Sedanja sežanska cerkev je zgrajena v renesančnem slogu in je posvečena sv. Martinu škofu. Dolga je znotraj 29m, široka 15m (v prezbiteriju 7.40m) in ima tri ladje. Največja in najvišja je srednja, ki je z visokim čelnim obokom ločena od prezbiterija. Od stranskih ladij jo loči šest stebrov (na vsaki strani po trije), ki so pri tleh obdani s kamnitimi ploščami. Stranski ladji sta enako dolgi (20m - kakor srednja), široki pa po 3.80m.
Cerkev ni poslikana marveč le pobeljena. Ima lesen, z ometom zadelan vodoraven strop, ki ob stenah prehaja v slokast rob (opaž). Streha je iz opeke (žlebaki).
Vhodi v cerkev so trije. Glavni je v pročelju ter ima trdna iz mecesnovine umetno izdelana vrata. Za glavnim vhodom je od leta 1929 postavljena še lesena pregrada z vdelanimi steklenimi šipami in dvojnimi vrati. Stranski vhod je na levi strani sredi stene v stranski ladji, tretji pa je vhod v zakristijo. Svetloba prihaja v cerkev skozi osem velikih železnih oken, ki imajo simetrično vložene male šipe iz raznobarvnega stekla in so z železnimi križi zavarovana. Dve sta v prezbiteriju nad velikim oltarjem, po tri pa v stranskih ladjah. V srednjo ladjo prihaja svetloba tudi še skozi druga štiri okna, ki so v zidu visoko nad streho stranskih ladij, na vsaki strani dve, in skozi okroglo okno, ki je visoko nad cerkvenim glavnim vhodom.
Cerkev je v ladjah tlakovana s črnimi in sivimi, simetrično položenimi kamnitimi ploščami, v prezbiteriju pa z barvano šamotno opeko.

Kor

Dva kamnita stebra, v katera sta umetelno vdelana kropilnika (eden je v hudi zimi 1929 počil) nosita leseni kor za pevce, ki ima dohod v cerkvi po kamnitih stopnicah v stranski ladji na moški strani blizu glavnega vhoda. Na koru so orgle s 13 registri, delo tvrdke M. Heferer iz Zagreba. Preskrbela jih je občina leta 1883. Po ustnem izročilu so bile kupljene na razstavi v Trstu.

Krstilnik

Pri glavnem vhodu na levo, že v stranski ladji, stoji lep krstilnik, postavljen leta 1883. Na lepo izdelanem podstavku je krstni kamen s tremi vdolbinami, ki se vsaka zase zapirajo z lepimi vratci iz medenine. Srednja vdolbina je namenjena za krščevanje. Zato je prevrtana, da lahko voda odteka v zemljo. V desni se hrani krstna voda, leva pa je prazna in rezervirana tudi za krstno vodo. V ozadju nad srednjo vdolbino je postavljena lična kamnita omarica za shrambo svetih olj in drugih krstilnih potrebščin. Tudi ta ima lepa medeninasta vratca, ki je vanje vdelano Jagnje božje z zastavico. Nad omarico je sadrast kipec sv. Janeza Krstnika. Ob vznožju omarice sta za okras krstilnika postavljeni dve precej veliki kamniti ribi. Odkar je v navadi krščevanje pri glavnem oltarju, krstilnika ne uporabljamo več.

Prižnica

Ob stebru med prvim in drugim obokom na evangeljski strani stoji na svojem kamnitem stebriču prižnica. Je lepo delo iz raznobarvnega marmorja z reliefno ploščo, ki predstavlja Kristusovo Cerkev na razburkanih valovih in menda v alegoriji vero (žena s knjigo in kelihom in poleg nje angela s križem). Nad prižnico je lesena, pobarvana streha in na tej lesen, v medeninasto oblo vdelan križ. Na prižnico so vodile železne stopnice z železno, umetniško izdelano ograjo. Ta prižnica je stala že v stari cerkvi, ni pa imela svojega stebriča, marveč je bila postavljena tako, da je bil dohod nanjo kar iz zakristije. Pravijo, da je pokojni župnik Koman hotel imeti tudi v novi cerkvi dohod iz zakristije. Ker pa ni njegova obveljala, ni šel nikoli več nanjo pridigat.

Petačev nagrobnik

V desni stranski ladji (od vhoda) je vzidana plošča, ki je v stari cerkvi pokrivala grobnico Petačev (Družina Petazzi-Schwarzenegg je prebivala v kraju Schwarzenegg/Sworznech = Podgrad pri Vremah, kjer je ohranjena tudi podrtina gradu). Ima v sredi lepo izklesan grb in vklesane besede:
D. O. M.
BENVENUTO PETATIO SWORZNECHI
ET. CAS. NO. P. GENERE INTEGRITATE
ET INNOCENTIA CLARISSIMO PRISCE
BONITATIS VIRO

(sledi grb, pod grbom pa:)

VIXIT ANN. LXVII
OBIIT DIE XXVIIII IUNII M.D.LXXXVIII
IOANNES - FIL - MESTISSIMUS
MONUMENTUM POSUIT
Iz zapisanega razberemo, da je bil Benvenut Petač v vseh pogledih odličen, pobožen, pošten in dober človek. Umrl je dne 29. junija 1588, star 67 let, spominsko ploščo pa mu je postavil sin Janez.
Nad grbom pod peto vrstico latinskega besedila je nevešča roka dodala še besede: "SUPRA PRAEFACTUS QUIAESCIT TERGESTI IN ECCLESIA ARMENORUM." Iz teh besed je razvidno, da je bilo telo Benvenuta Petača pozneje prenešeno v Trst - v armensko cerkev (Via degli Armeni).

Prezbiterij in glavni oltar

V prezbiterij vodijo v širini srednje ladje tri stopnice iz črnega marmorja.
Veliki oltar v baročnem slogu je ves iz raznobarvnega marmorja. Zgornji del oltarja počiva na šestih marmornatih stebrih. Na oltar je med stebre postavljen tabernakelj iz belega marmorja, ki ima kovinasta pozlačena vratca s srebrnim telesom Križanega. Nad tabernakljem stoji na štirih marmornatih stebričih baldahin. Večji del tega oltarja je stal že v stari cerkvi. Ker je namreč prejšnji veliki oltar postal za povečano cerkev premajhen, ga je dal župnik Koman razširiti in zvišati. Delo je leta 1889 izvršil Anton Kalec, kamnarski mojster s Proseka. Stari oltar je razdrl ter ga postavil na novo mesto. Tedaj mu je dodal dve stopnici, po eno podmizje na vsako stran, spredaj pod menzo je vložil še dve plošči iz carrarskega marmorja, k štirim stebrom v ozadju je dodal dva nova (iz belega marmorja), nad tabernakelj pa je postavil marmornat baldahin. Oltarna slika, izdelana na bakreno ploščo, je 2m visoka in 1m široka ter predstavlja sv. Martina, ki v spremstvu dveh angelov odhaja v nebesa. Angel na svetnikovi desnici drži mitro; drugi, na levici, pa pastorale. Sliko je leta 1889 izvršil prvi Wolfov učenec Miroslav Tomc (rojen 15.3.1850 v Šentvidu nad Ljubljano kot sin podobarja Mateja Tomca, umrl 7.11.1894), ki se je podpisal: M. Tomec 1889.


Zakristija

Na evangeljski strani prezbiterija so vrata v zakristijo. Ta ima eno z železnimi križi zavarovano, pravokotno okno in na levi zraven njega v steno vdelan marmornat lavabo. Izhod iz zakristije je skozi dvojna (notranja in zunanja) vrata na severovzhodni strani cerkve. Zraven tega izhoda so še druga notranja vrata. Skoznje vodijo kamnite stopnice v prostor nad zakristijo, ki se uporablja kot veroučna učilnica ter ima dvoje z železnimi križi zavarovanih, pravokotnih oken. Tudi na stopnicah je prav tako okno.

Stranski oltar Matere Božje

V levi stranski ladji je baročni oltar Matere Božje. Izdelan je po večini iz marmorja, deloma iz pobarvanega cementa ali mavca. Ta oltar je bil že v kapeli stare cerkve, a je bil posvečen sv. Luciji in je imel oljnato sliko sv. Lucije. Zato se mu pozna, da je bil prenešen in predelan. Na njem je lep lesen kip Matere božje (Naše ljube Gospe presv. Srca), ki pa ne predstavlja posebne umetnine. Visok je 1.20m.

Stranski oltar sv. Križa

V drugi stranski ladji, na moški strani, pa stoji lepi oltar sv. Križa, ki je res umetnina. Predstavlja na križu umirajočega Zveličarja, zraven njega pa žalujočo Mater Marijo in apostola sv. Janeza. Ta dva kipa sta visoka 1.30m, Zveličarjevo telo pa 1.40m. Križ sam je iz črnega marmorja, osebe pa iz belega. Tudi spodnji del oltarja je iz belega marmorja ter ima spredaj reliefno ploščo, ki predstavlja Jezusov pogreb. Na oltarju pod križem je marmornat tabernakelj z medenimi vratci. Ta oltar je stal že v stari cerkvi. Po ustnem izročilu je bil delan v Milanu - grof Leopold Petač ga je kupil in daroval cerkvi.

Oprema

V srednji ladji visita dva lestenca. Večji, ki nosi v sredi kip Matere Božje, je masivno delo iz medenine in predstavlja precejšnjo umetniško vrednost. Darovala ga je cerkvi rodbina Scaramanga iz Trsta, ki je do leta 1947 vsaj poleti rada bivala na svojem veleposestvu v Sežani.
Leta 1880 je cerkev dobila nov križev pot, ki ga je dne 29.8.1880 blagoslovil p. Evstahij Ozimk s Kostanjevice pri Gorici. Je posnetek Führlichovega križevega pota, izdelan na platno.
Leta 1881 je cerkev dobila klopi (dvajset). So iz trdega lesa, lepo izdelane, toda črv, ki se je vanje naselil, jih bo polagoma uničil.
Cerkev lepšata dve zastavi: stara, velika je iz rdečega damasta, baje iz leta 1852, ter ima vdelani sliki sv. Martina (kot vojaka na konju) in sv. Suzane mučenke (Po ustnem izročilu je nekoč ob poti, ki je do leta 1949 vodila od sežanskega pokopališča v Dane, stala kapelica posvečena sv. Suzani. (Nekateri trdijo, da ime naselja Sežana izvira iz imena Suzana oziroma iz starejše oblike Sv. Suzana.)
Druga je iz bele svile, v zlato vezena, s slikama Marije brezmadežne in sv. Alojzija. Pod njo se je v boljših časih zbirala sežanska dekliška Marijina družba.

Zvonik

Nasproti glavnega cerkvenega vhoda, v razdalji 10m, stoji na samem cerkveni zvonik. Zgrajen je iz pravokotno obklesanih kamnov v kvadratu s stranico 4.5m. Visok je 30m ter ima štiri velike line. Njegov vrh je osmerostrana piramida. Na gledalca naredi poseben vtis, ker je neometan. Nad vhodom je letnica 1794. Tudi urino kazalo ima v štirih vogalih vklesano isto letnico. V zvoniku je prostora za tri zvonove. Prvotne zvonove so menda pritrdili leta 1799. Med prvo svetovno vojno, leta 1916, je avstrijska oblast odpeljala dva zvona za potrebe vojske. Po vojni je Sežana prišla pod Italijo. Manjkajoča zvona so Italijani nadomestili leta 1922, a že po 20 letih (1942) so ju spet sneli - za potrebe italijanske vojske. Po koncu druge svetovne vojne zvonov niso vrnili niti zmagovalci niti poraženci. Sežanci sami so zbrali za nove.
V zvoniku je ura, ki jo je pred 90 leti izdelal Ivan M. Pogačnik v Podnartu. Čeprav je že stara, svojo službo kar dobro vrši in farane nenehno opozarja, da "dolgost življenja našega je kratka" in da nas vsaka ura rani, zadnja pa usmrti.



Pripravljeno po zapiskih, ki jih je sestavil:

Jožef Glažar, župnik v Sežani, 15. decembra 1954

Nazaj Domov