Tudi letos v začetku decembra je bilo sedaj že tradicionalno Miklavževo romanje iz župnije sv. Štefana v Štepanji vasi na podružnico sv. Nikolaja na Bizoviku. Romanje vodi in organizira g. Peter Bergant, ki vsako leto v naši župniji režira Prešernovo proslavo, Pasijon in še kaj.
Zbrali smo se pred župniščem v pohodniški opremi. Sledila je kratka molitev in blagoslov za srečno pot. Pot nas je vodila preko Golovca. Med potjo je Miklavž puščal za seboj na bolj skritih mestih ob poti bonbone. Romarji so se morali potem nekako sami znajti in jih poiskati. Pot je markirana, markacija pa je Miklavževa palica, narisana na drevesih ob poti.
Prvi postanek na poti je bil pri Flikovem znamenju, ki je postavljeno v spomin na nekoga, ki se je smrtno ponesrečil pri delu v gozdu. Po molitvi smo nadaljevali pot in se ustavili še ob porušenem bunkerju, kjer smo molili za vse žrtve vojne.
Po prihodu na Bizovik smo šli najprej v cerkev, kjer so bile litanije z blagoslovom, nato pa je sledila pogostitev, kakršno znajo pripraviti samo bizoviške gospodinje. Letos se je to dogajalo že drugič v Klančarjevi domačiji, ki je bila kupljena lansko leto.
Polni lepih vtisov smo se odpravili domov, eni prej, drugi pa pač malo pozneje. In drugo leto se zopet dobimo!
Janez Mrak
januar 14th, 2010 at 12:51
Pozabil sem še napisati, da so nas še pred prihodom na Bizovik pozdravljali bizoviški zvonovi.